Navzočnost

Ko sedim tukaj, bitje mojega srca,
valovanje mojega dihanja, gibanje mojega uma,
vse to so znamenja, kako me Bog nenehno ustvarja.
Za trenutek se ustavim in ozavestim
navzočnost Boga v sebi.

Svoboda

“Pusti me tukaj, samega, v celici, kjer nikoli ni posijala sončna svetloba. Če me nihče ne bo nikoli ogovoril, me bo ta zlata tišina osvobodila.” To je del pesmi, ki jo je napisal zapornik v koncentracijskem taborišču Dachau.

Zavest

Z zavestjo, da me Bog ljubi brezpogojno,
iskreno pogledam na dogodke preteklega dne in moje občutke.
Ali sem lahko za kaj hvaležen? Zahvalim se.
Ali mi je žal za kaj? Prosim za odpuščanje.

Božja beseda

²²Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, ²³kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, ²⁴in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka.

²⁵Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. ²⁶In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija.^{, 27}V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ²⁸ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel:

²⁹»Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, ³⁰kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ³¹ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: ³²luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

³³Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. ³⁴Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, ³⁵in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«

Navdih

V naši božični zgodbi in molitvi se vedno pojavljajo nove osebe. Danes imamo Simeona, ki veruje obljubi, da ne bo umrl, preden bo prvič zagledal Kristusa. Vsak dan se odpravi v tempelj in potrpežljivo čaka. Nekega dne, ko je že skoraj obupal, je na prašni cesti zagledal ženo. Sedela je na oslu z dojenčkom v naročju. To majhno druščino je vodil Jožef. Simeon se je približal in nekako spoznal, da je to trenutek, po katerem je tako hrepenel.

Kako je vedel? Kako je imel vero, da je še naprej veroval? Tega iz besedila ne spoznamo. Sami moramo to razumeti.

Pogovor

Včasih se sprašujem, kaj bi rekel, če bi te srečal osebno, Gospod.
Mislim, da bi rekel: “Hvala ti, Gospod, ker si vedno pripravljen, da me sprejmeš.”
Z gotovostjo vem, da si me v nekaterih trenutkih nosil, Gospod,
ko sem s tvojo močjo premagal težke trenutke svojega življenja.

Zaključek

Napolnjen z njegovo ljubečo navzočnostjo
ga prosim, naj me blagoslovi in naj vodi moje korake,
ko grem opravljati Njegova dela vsak dan mojega življenja.

Amen