Kako moliti
Naš odnos z Bogom vključuje celo življenje, a se še posebej izraža v molitvi. Ko se naše doživljanje samega sebe spreminja, se bo spremenil tudi odnos do Boga. Izkušnja Božje ljubezni lahko privede do spremenjenega odnosa z Bogom in posledično do spremembe v molitvi in občutenju samega sebe.
Če se naša podoba o sebi spremeni, se bo spremenila tudi naša podoba o Bogu in molitev, prav tako pa se bo spremenil tudi naš odnos do drugih. Vsi ti elementi so povezani in vplivajo drug na drugega. Opazovanje tega, kar se dogaja v nas, olajša gibanje kot odziv na Gospodovo delovanje. Molitev, ki je “resnična” in povezana z življenjem, nam bo pomagala odpreti vrata spremembam ali pa nam bo pomagala opaziti, kaj jo ovira. Odvračala bo največjo pozornost od nas samih in od tega, kako moramo biti ali kako bi morali biti v molitvi in v življenju. Potreben je čas, če želimo ustaviti prepričanje, da bo nekega dne “vse prav”. Še naprej moramo priznavati, da potrebujemo Boga, da mu dovoljujemo, da nas vodi.
Izgovarjati molitev ni isto kot moliti. Sčasoma lahko postanejo Božje želje v ospredju naše molitve in se manj osredotočamo na sebe. Vnašanje resničnih življenjskih vprašanj v molitev vključuje odprtje za spremembo v vseh tukaj obravnavanih odnosih – s samim seboj, Bogom in drugimi. Če opazimo spremembe v tem, kako doživljamo Boga, ali v našem občutku sebe kot ustvarjenega po Božji podobi, ali v sami molitvi, smo vabljeni, da jih povežemo med seboj. To nam odpira širšo razsežnost teh odnosov in bogastvo, ki ga vsebujejo. Povezava med molitvijo in življenjem postane očitnejša.
Michael Drennan DJ, See God Act: The Ministry of Spiritual Direction
Narava kot kraj svetosti
Vrtovi ponujajo vrsto možnosti za nadobudne mistike! To so varni kraji, kraji življenja, ki so polni lepote. Kjer je vrt, je tudi voda in živa bitja s svojo raznoliko lepoto. Charles Darwin, ki se ga spominjamo kot zagovornika evolucije, si je samega sebe predstavljal kot opazovalca narave. Večino svojega življenja je posvetil kontemplaciji najpreprostejših stvari. Svoje veliko delo Izvor vrst je zaključil z zapisom: „Zanimivo je kontemplirati kompleksnost brega …“. Ta skromni breg, ki ga je preučeval, je bil odet s številnimi rastlinami, s petjem ptic, letenjem žuželk in plazenjem črvov po vlažni zemlji. To ga je napeljalo k spoznanju, da so „vse te prefinjeno zgrajene oblike, ki so si med seboj tako različne in odvisne druga od druge … nastale zaradi zakonov, ki delujejo okoli nas“.
Poiščite svojo breg, razmislite o njem, premislite o njegovi zgodovini in o tem, kar vam želi povedati. Naj bo to vaš sveti kraj, kjer se boste zaljubili v naravo in njenega stvarnika. Naj preproga življenja zaživi pod vašim pogledom. Morda boste tako kot Darwin vzkliknili: “To je bil zame veličasten dan, kot da bi slepemu dali oči.”
Brian Grogan DJ, Finding God in a Leaf: The Mysticism of Laudato Si’
Gospod pride k tistim, ki ga iščejo v molitvi
Presenetljivo je, da so v evangelijih vdove obravnavane zelo pozitivno. V eni od Jezusovih prilik vdova pri skorumpiranem sodniku zahteva pravico, do katere je upravičena, dokler ga končno ne prisili, da jo ta vzame v poštev. Jezus nam je to priliko povedal kot spodbudo, naj vedno molimo in ne izgubimo poguma. Ob neki drugi priložnosti je bil Jezus v jeruzalemskem templju. Tam je videl vdovo, ki je v tempeljsko zakladnico položila dva bakrena kovanca. To je bilo vse, kar je imela za svoje preživetje. Jezus je svojim učencem postavil njo za zgled popolnega darovanja samega sebe Bogu. V enem od evangelijev najdemo vdovo po imenu Ana, ki ni nikoli zapustila templja in je noč in dan s postom in molitvijo služila Bogu.
Vdove so bile v Jezusovem času ranljive. Če niso imele otrok, so bile še posebej ranljive. Morda jih je prav njihov ranljivi položaj spodbudil, da so se zaupale Bogu. Niso imele opore, a so se lahko oprle na Boga. Na svetu so bile osamljene in tako je v njihovem življenju obstajal prostor, ki je bil napolnjen z Bogom.
Ana je bila v stalnem molitvenem občestvu z Bogom. Bilo je povsem primerno, da je prišla ravno takrat, ko sta Marija in Jožef prinesla otroka v tempelj in je Simeon oznanil, kdo bo ta otrok. Kasneje je odrasli Jezus rekel: „Prosite in vam bo dano; iščite in boste našli“. Ana je bila oseba, ki je v molitvi iskala Gospoda. Nekega dne je našla tistega, ki ga je iskala. Ko ga je našla, ga podelila drugim. O otroku je govorila vsem, ki so se veselili osvoboditve Jeruzalema. Od te vdove se lahko veliko naučimo. Spominja nas, da Gospod pride k tistim, ki ga v molitvi iščejo, in nas spodbuja, naj z drugimi delimo Gospoda, ki je prišel k nam.
Martin Hogan, Božja beseda je živa in dejavna
Preberi več
Poklic služenja
Ko gledaš duhovnika v svoji župniji, pomisli koga vidiš in ne kaj vidiš. Kdo je ta človek, ki je v nekem obdobju svojega življenja začutil klic Boga, da postane duhovnik. Ta, ki pozna negotovost, dvom in razočaranje, a tudi ta, ki mu vera prinaša zadovoljstvo, duhovništvo pa je njegova izbrana življenjska pot. Ta, ki ceni prijazno besedo in nujno potrebuje podporo tvoje molitve. Če na duhovnika gledamo kot na kaj, nam on postane funkcija, ponudnik storitev in nekaj, na kar se je treba obrniti, ko je potrebna storitev. Ko je Jezus poslal dvanajsterico, je vedel, da jih ljudje potrebujejo prav tako kot oni njih. Ta resnica ostaja nespremenjena.
Zdaj pomisli na duhovnike, ki jih poznaš, na redovnike, ki jih poznaš, in se spomni trenutkov v življenju, ki so jih preživeli s tabo. V trenutkih žalosti, žalovanja, negotovosti, strahu, bolezni, težav, pa tudi v praznovanju in veselju, kje je bil on ali ona? Verjetno je bil zelo blizu tebi in tvojim. Ko slišiš kritike na račun duhovnikov ali redovnikov, jih morda, če so iskrene, sprejmi in razumi ter sočustvuj. Ko pa meniš, da niso upravičene, lahko rečeš: “To ni bila moja izkušnja” – vsaj s tem priznaš pot izbrano pot kot odgovor na Božji klic. Jezus je namreč opazil ljudi in začutil, da potrebujejo duhovnike v svojih vrstah. Morda spregovori po maši; nasmeh, stisk roke in: ‘Hvala za to, veseli smo, da si tu med nami. Mimogrede, ta konec tedna sem molil zate.’
Vincent Sherlock, Let Advent be Advent
Preberi več
Bog je naša najgloblja želja
Mistika si predstavljamo kot nekoga, ki veliko časa preživi v samoti, v molitvi, odrezan od sveta, ki je moteč. Vendar pa je mistika narave dar za vsakogar! Morda niste tiste vrste oseba, ki veliko časa preživlja sama z Bogom. Toda, ali se med opazovanjem narave čedalje bolj čudite in zavedate, da vam vsak delček stvarstva poje pesem in vabi, da se ujamete v njegovo melodijo? Ali se v vas pojavljajo občutki strahospoštovanja, ko tu in tam doživite nekaj takih trenutkov, in se čudite, kaj vse narava ustvarja? Ali lahko, ko vas skrbi zmedenost življenja, zaobjamete s hvaležnostjo to stanovitnost naravnih zakonov rasti? Ali lahko upate, da morda Bog tega našega kaotičnega sveta ni prepustil svetnim uničujočim napravam, ampak ga ustvarjalno vodi v predvideno lepoto?
Papež govori:
Čutiti vsako bitje, ki poje himno svojega obstoja, pomeni živeti radostno v Božji ljubezni in upanju. Kontemplacija stvarstva nam omogoča, da v vsaki stvari odkrijemo nauk, ki nam ga Bog želi posredovati, saj za vernika kontempliranje stvarstva pomeni slišati sporočilo, prisluhniti paradoksalnemu tihemu glasu. (Laudato Si, 85)
Biti mistik ne pomeni obrabiti si kolena – čeprav Bog nekatera srca pritegne k tej tihi intimnosti. Vse, kar moraš storiti je, da dolgo in ljubeče gledaš stvarstvo in mu dovoliš, da spregovori tvojemu srcu.
Brian Grogan DJ, Finding God in a Leaf: The Misticism of Laudato Si’
Preberi več
Upravljati svobodo
Nisem se zavedal, da je Dachau tako blizu mesta München. Iz neznanega razloga sem mislil, da se bom izgubil nekje na podeželju – izven vidnega polja in misli. Ko sem ga obiskal pa sem ugotovil, da je bilo taborišče zgrajeno v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja. Ni bilo zgrajeno za zapor določene etnične skupine, temveč vseh, ki se javno niso strinjali s Hitlerjevo politiko. To se je sčasoma spremenilo.
Ogled je bil hkrati mračen in zanimiv. Stvari, ki so mi ostale v spominu, je bilo veliko, a enega dela ogleda ne bom nikoli pozabil: ko je vodnik opisal zadnje dneve, ko so nemški vojaki zapustili taborišče, zapornike pa pustili na njihovih ležiščih. Ko so zaporniki izvedeli, da so vojaki odšli, so želeli zapustiti taborišče, a zavezniški častniki, ki so bili odgovorni zanje, so vztrajali, naj ostanejo tam, kjer so. Čez nekaj dni so zavezniške enote našle pot v taborišče in zapornike osvobodile. Vojaki so bili pretreseni nad tem, kar so našli.
Poveljniki zavezniških taborov so imeli prav. Če bi se ujetniki takoj odpravili na odprto, bi lahko umrli ali pa bi jih napadle napredujoče enote, ki od daleč ne bi vedele, kdo so ti ljudje, ki se jim približujejo.
Nekaj časa sem obstal v tišini, saj je bil ogled skoraj pri kraju. Neki tihi glas je prodrl v mojo dušo in rekel: “Velikokrat je težje obvladati svobodo kot ujetništvo.” Ta tihi glas in podoba tistega zaporniškega taborišča sta se mi vrnila ob številnih priložnostih, ko sem se soočal s spremembami, novimi izzivi in priložnostmi.
Alan Hilliard, Potopiti se v življenje: 40 razmišljanj za krhko Zemljo
Živeti v navadnem času
V vsakem letu je triintrideset ali štiriintrideset navadnih nedelj (odvisno od datuma velike noči). Izraz „navadna“ pomeni nekaj, kar ni posebno ali značilno. Vendar “navaden” predstavlja večino liturgičnega leta in v cerkvenem koledarju še zdaleč ni nepomemben in nezanimiv. Ta čas se imenuje „navadni“, ker je oštevilčen. Latinska beseda „ordinalis“ se nanaša na številke v nizu. Tedni navadnega časa predstavljajo urejeno življenje Cerkve, ko ne praznujemo in se ne postimo. Navadni sledi božičnemu času in se konča, ko se začne postni čas. Drugi del se začne po binkoštih in nas vodi v advent.
Zgodba o Jezusovem življenju, poslanstvu, sporočilu in služenju se odvija v navadnem času: čudeži, prilike, poklic dvanajsterih, pridiga na gori, dar kruha življenja – vse to nas povezuje z evangeljsko potjo, ki smo ji vabljeni slediti.
Tako kot vsi liturgični časi je tudi navadni čas namenjen temu, da ga živimo! Nismo pasivni sprejemniki liturgije ali krščanskega življenja. Poklicani smo, da smo polni, dejavni udeleženci Jezusovega raznovrstnega življenja in da v liturgijo vnašamo vsakdanjost svojega življenja.
Navadni čas je vse prej kot navaden ali običajen čas. To je čas, ko Bog v življenju običajnih ljudi počne izjemne stvari. To je zavedanje, da so trenutki našega vsakdanjika nabiti z Božjo navzočnostjo.
Poskušajmo slediti tej evangeljski poti v navadnem času: tukaj in zdaj, v zmedi, neredu, skrivnosti in vsakdanjosti. Tu je Bog.
John Cullen, The Sacred Heart Messenger, junij 2023
Preberi več
Skrita bolečina in pomoč pri ozdravljenju
Vsi smo ranjeni, poškodovani, zlomljeni in v težavah; vsakdo potrebuje zdravljenje. A to ni le zdravljenje telesa. Včasih imamo čustvene brazgotine, prizadeta čustva, žalost ter ozdravitev odnosov in spominov. Zanimivo je, kako krhki, šibki in ranljivi smo.
Veliko ljudi ima nizko samospoštovanje, občutke manjvrednosti, pomanjkanje samozavesti in zaupanja. Verjamejo, da niso dobri. Pot do tovrstnega zdravljenja je v besedah pohvale, spodbude in potrditve.
Kamorkoli greš danes, podari spodbudno besedo in opazuj, kaj se bo zgodilo. Najmočnejša terapija je prijateljstvo. Med prijatelji, ob skodelici čaja, se zgodi več ozdravitev kot v svetovalnicah. Poskrbeti moramo drug za drugega.
Skrivnost je v tem, da se naučimo živeti z bolečino, se z njo spopadati ter se zavedati, da je v redu, če ni v redu. Ni pomembno, kaj se nam zgodi, temveč kako se spopademo s tem, kar se nam zgodi. Ko vam življenje podari limono, jo spremenite v limonado. Malo spodbude, prijazna beseda in poslušanje lahko veliko ozdravijo.
Terence Harrington OFM, The Sacred Heart Messenger, december 2023
Preberi več
Bog je naša najgloblja želja
Za Cerkev je Marija vzor vere, ljubezni in učenosti. V Magnifikatu je četrta lastnost tista, ki podpira vse ostale. Marija velja za vzor želje: pomaga nam prepoznati, kaj si želimo.
Magnificat se začne takole: “Moja duša oznanja Gospodovo veličino in moj duh se veseli v Bogu, mojem Odrešeniku” (Lk 1,46-47). Opazimo, da Marija ne pravi, da je srečna. Sreča je lahko zadovoljstvo, ki ga najdemo za nekaj časa v življenju, medtem ko ima veselje nemirno lastnost, hrepenenje. To, kar iščemo, je pričakovanje – boleče, čudovito pričakovanje. Je nekoliko podobno izkušnji otrok na božični večer, ko čakajo, kaj bo prinesel Božiček. Tega pričakovanja se spominjam veliko bolj živo kot kateregakoli darila, ki sem ga kdajkoli odprl.
Predstavljam si, da je Marija Elizabeti pripovedovala o izkušnji božičnega večera, ki je veliko bolj intenzivna in polna kot izkušnja otrok, ki čakajo na darila. To pa zato, ker hrepeni po tem, kar nosi v svojem telesu: Boga. Sprejema svoje poslanstvo, da rodi Odrešenika. Zdaj si vedno želi tega, kar si njen Sin in Bog, naš Oče, želita za njeno življenje in po njej za življenje Božjega ljudstva.
Vsakič, ko dosežemo pomemben mejnik ali dobimo nekaj, kar smo si želeli že nekaj časa, zadovoljstvo ne traja dolgo. Vedno se pojavi nekaj drugega, kar nas privabi. To se zgodi zato, ker si ne želimo le lepih stvari, temveč lepoto samo; ne želimo te ali one dobre stvari, temveč dobroto samo. Skratka, hočemo Boga. Bog je naša najgloblja želja.
Eamonn Walls DJ, The Sacred Heart Messenger, maj 2023
Preberi več
Bremena
Večina ljudi nosi takšna ali drugačna bremena, ki jim jih velikokrat naložijo drugi. Jezus jasno sporoča, da naš odnos z Bogom naj ne bi bil še dodatno breme za obremenjene ljudi. Med bremeni, ki jih je Jezus nosil, je bilo tudi breme tistih, ki so bili sovražni do vsega, za kar se je on zavzemal. Najbolj obremenjen je bil takrat, ko je visel na križu. To breme je nosil zato, da bi nam pomagal nositi naša bremena. S svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem je v svet spustil moč Božje ljubezni, moč Svetega Duha, moč, ki daje življenje in omogoča življenje. Sv. Pavel je bil obremenjen, ko je iz zaporniške celice pisal cerkvi v Filipih. Vendar je mogel reči: “Vse zmorem po njem, ki me krepi” (Filipljanom 4,13). Gospod nas krepi, da zmoremo nositi svoja bremena in tako pomagamo nositi bremena drugih. Pavel piše galatskim cerkvam: “Nosite bremena drug drugega in tako boste izpolnili Kristusov zakon” (Galačanom 6,2). Kristusov zakon, ki je zakon ljubezni, sad Duha, ne pomeni nalaganja bremen, ampak njihovo odvzemanje.
Martin Hogan, The Word is Near You, on Your Lips and in Your Heart
Preberi več