Stopiti v tesnejši odnos z Bogom

Ko razmišljamo o svoji življenjski poti lahko ozavestimo dragocenost darov. Hkrati se zavedamo področij, kjer se še borimo, da razvijemo odprtost do Gospoda in njegove poti. Med bivanjem v puščavi se je izbrano ljudstvo v odnosu z Bogom, Mojzesom in drug z drugim, spremenilo. Včasih so bile te spremembe pozitivne, ob drugih priložnostih pa ne. Zapovedi so jih poučile o Bogu ljubezni, ki jih je klical v pristen odnos z Bogom in z drugimi ljudmi. Sporočale so, da je Bog blizu, da ga skrbi zanje in da jim je zvest. Njihova podoba Boga in odnos z njim sta se spremenila. Zaveza jih je spremenila v ljudstvo, ki je bilo na poseben način povezano z Gospodom. Njihove odnose naj bi usmerjal zakon ljubezni. To jih je vodilo, a vseeno so včasih šli svojo pot – ustvarjali so in častili lažne bogove. Včasih so prevladal egoizem in izgubili so širši pogled. Podobno, po Božji podobi z možnostjo rasti, smo ustvarjeni tudi mi. Smo ljudje nove zaveze, deležni posebnega dostojanstva in vabljeni v globok odnos z Bogom. Naša podoba Boga in samega sebe se lahko spremeni. Z rastjo v spoznavanju samih sebe lahko povečamo svojo svobodo – odzovemo se Gospodu in živimo zapoved ljubezni. Lahko pa gremo tudi po neki svoji poti: lahko poiščemo in častimo lažne bogove. Odločitve, ki jih sprejemamo, vplivajo na naš odnos z Gospodom in z ljudmi. S razmislekom o svoji izkušnji in učenjem iz izkušnje se nam odpira pot k spremembam. Prehajamo v življenje, ki je bolj zvesto resnici, kot nam jo razodeva Gospod.

Povzeto po See God Act: Michael Drennan SJ: Služba duhovnega vodenja.

Preberi več

Vir ljubezni

Februar ima veliko tem: začenja se s sv. Brigito in se morda zaključi s prestopnim letom. V sredi je praznik sv. Valentina. V zgodnji Cerkvi je bilo veliko Valentinov. Valentin, ki je morda prvi, izvirni sv. Valentin, je umrl ok. l. 270. Proslavljal naj bi poroke prvih kristjanov, kar je bilo po zakonu prepovedano.

Ko obeležujemo ljubezen se včasih vprašamo, kaj pravzaprav praznujemo. Ali gre za minljiv, bežni trenutek čustvene ekstaze? Ali je to bolečina zaradi izgube? Ali pa definiramo nekaj, kar je večno, radostno in česar ni mogoče opisati z besedami?

Začetna točka je lahko poimenovanje vira ljubezni – morda verjamemo, da smo mi sami vir svoje ljubezni. Lahko pa se vprašamo, ali ljubezen prihaja od drugje. Če ljubezen prihaja od drugje, izven nas samih, potem ni odvisna od nas. Ljubezen od drugod je lahko moja moč in podpora pri dejanju ljubiti in biti ljubljen. Prav tako nam lahko pove, kako to ljubezen popraviti. Naša krščanska vera nam nudi zgodbo o Jezusu iz Nazareta, ki nas uči, kako v svojo zgodbo o ljubezni vplesti odpuščanje, žrtvovanje, podporo, skrb, spomin in zdravljenje.

“Ljubi, ljubi, ljubimo se med seboj, kajti ljubezen je iz Boga, in kdor ljubi, je rojen iz Boga in pozna Boga” (1 Jn 4,7). Če v to verujemo, vemo, da ljubezen ni odvisna od nas, ampak od svojega vira.

Odlomek iz knjige The Sacred Heart Messenger, Alan Hilliard, februar 2021

Preberi več

‘Sedeti z Bogom’

Včasih ljudje ne molijo, ker menijo, da niso vredni molitve. Mislijo, da ni zanje. Če jim omenimo besedo ‘kontemplacija’, zbežijo kilometer daleč. Mislijo, da je namenjena menihom in ljudem, ki imajo vse vrste kvalifikacij. Molitev in kontemplacija nista nič drugega kot preprosto ‘sedenje z Bogom’.
Svet, v katerem živimo, je zelo zmeden. Vse je razbito, raztrgano, pomembni koncepti so razdrobljeni na majhne koščke. Molitev, zlasti kontemplacija, pa omogoča, da vstopimo v Božje srce. Zavedamo se, da ta svet bije skupaj, kot eno, in da v njem vlada harmonija. Ti si več kot le razbit in posamezen delček. Da bi bil v miru, moraš videti celoto, dobiti sliko celote in začutiti celoto. To ti pomaga usvojiti molitev in stopiti v kontemplacijo.
Ugotavljam, da ko zjutraj molim, stopim v dan z močnejšim občutkom namena. Ne poigravam se z majhnimi delčki ter jih skušam kaotično povezati v celoto.

Alan Hilliard, Dipping into Life: 40 Reflections for a Fragile Earth

Preberi več

Zaupati Bogu

Skrb je vzrok mnogih težav sveta. Lahko je opozorilni znak, da Bog v tem trenutku mojega življenja ni na prvem mestu.
Dan, ki ga obeležujejo skrbi, lahko bolj utrudi kot dan trdega dela. Nič ne porabi več energije kot skrb. To je popolna, nekoristna izguba časa. Skrb lahko škoduje zdravju. Zvišuje krvni tlak, povzroča depresijo, stres in neprespane noči. Je tih morilec.
Ni tablete s katero bi zaustavili skrbi; noben seminar, knjiga ali zgoščenka ne more odvrniti od skrbi. Odgovor je le ta, da prepustim Bogu nadzor nad svojim življenjem. Mu zaupam. Jutrišnji dan prepustim Bogu. Ne prečkam mostov preden pridem do njih. Ne odpiram dežnika pred dežjem.
Vse predaj Bogu: sebe, svoje težave, načrte in zdravje. Vse. Predaj se mu in se prepusti. Tvoja prihodnost je v Božjih rokah in v Božjih rokah si varen. Zaupaj mu in vse bo dobro. To je lažje reči kot storiti. Morda bo potreben čas. A deluje.

Terence Harrington OFMCap, povzeto po The Sacred Heart Messenger, december 2023

Preberi več

Bog nas spremlja v trenutkih strahu

V neznanem mestu so mi rekli, naj se za prehod čez cesto priključim domačinu – z njim bom varen. V mestu, polnem prometa, me je bilo strah. Strah sem ob tej priložnosti premagal s pomočjo druge osebe, nekoga, ki mi je pomagal prečkati cesto.
Mnogi naši strahovi se razblinijo, če jih delimo z drugimi; ne izginejo takoj, a se preobrazijo. Lahko pomagamo eden drugemo, saj nas je včasih vse strah, tako kot je bilo ljudi strah (in jih še vedno je) pred COVIDom. Ob izgubi se ustrašimo, da bomo osamljeni, da smo ostali sami. Enako je tudi v starejših letih. Vsi imamo takšne strahove in jih lahko vnesemo v svoj odnos z Bogom. Takšen je bil Job v Stari zavezi. Bal se je, da bo izgubil svojega Boga, a ker je bil z Bogom iskren, je lahko živel s svojim strahom. Jezusa je bilo v vrtu Getsemani strah, vendar je pozneje z zaupanjem v Očeta šel v smrt brez strahu.
Naj nas Bog blagoslovi z veseljem, da hodimo z njim, da nas spremlja v trenutkih strahu in nam pomaga živeti življenje z zaupanjem in trdnostjo. Jezusov izrek v evangeliju se glasi: “Ne boj se. Jaz grem vedno pred tabo. Pridi, hodi za menoj. Naša molitev je lahko: “Gospod, pomagaj mi verovati, da se ne more zgoditi nič, s čimer se ti in jaz skupaj ne bi mogla soočiti in premagati.

Odlomek iz The Sacred Heart Messenger, julij 2023

Preberi več

Naša zvezda vodnica

Velikokrat molimo: ‘Jezusovo Srce, stori, da bodo naša srca podobna tvojemu’. Molimo, da bi bili tako velikega srca kot Jezus, v sočutju in skrbi za vse stvarstvo.
Herodov bog je v zgodbi o Svetih treh kraljih majhen, ustvarjen po Herodovi podobi in njemu podoben. Njegov bog je tako majhen kot njegov vpliv, ki ni trajal, in tako majhen kot dragoceni kamen v njegovi kroni. Boga je naredil tako majhnega, kot je bil domet njegovega srca, ki je v drugih iskal le tisto, kar je lahko dobil, ne pa tistega, kar je lahko dal. Njegova želja po moči je tako močna, da ubije celo majhne otroke, ki bi ga lahko ogrozili. Delček njega je pozneje v življenju želel videti in slišati Jezusa, a le zato, da bi ga obsodil.
Bog Svetih treh kraljev pa je bil velik Bog! Dovolj velik, da je modrece pripeljal do Betlehema. Sledili so zvezdi ljubezni, dobrote, vere, poguma, vzdržljivosti in pravičnosti. Tp je bila zvezda vodnica, katere luč, Božja luč, nikoli ne ugasne. Njihov Bog je bil dovolj velik, da so ga prepoznali v majhnem otroku. Iskali so in našli, kar so iskali, čeprav morda niso bili prepričani, kaj bodo našli.
Zvezda vodnica je zvezda ljubezni in vprašanj, radosti in žalosti naše življenjske poti. Živi v srcih vseh, ki so na naši poti. Tako kot sveti Frančišek Asiški tudi mi v množici ljudi ne vidimo množice, temveč ljubezen in Božjo podobo, pomnoženo v vseh. Njegov Bog je bil velik. Tako kot Jezus je tudi njegova skrb za Božji svet segala do vsakega človeka, ki ga je Bog ustvaril, do vsake bilke trave in vsega, kar ima življenje.

Odlomek iz The Sacred Heart Messenger, januar 2023

Preberi več

Največji dar

Silvano Fausti DJ je napisal različico božične zgodbe, ki je priljubljena v italijanskih osnovnih šolah. Kaleb je bil tisto sveto noč najrevnejši med pastirji v bližini Betlehema. Imel je le dve ovci. Ko se je angel prikazal pastirjem in jim rekel, naj gredo v mesto in poiščejo svojega Odrešenika v jaslih v jami, so na hitro zbrali nekaj daril, ki so jih imeli pri roki. Eden je prinesel piščanca, drugi sveže pečen kruh, tretji pa košarico sadja. Kaleb jim je sledil, a bil je tako reven, da ni imel nobenega darila.

Ko so pastirji prišli do jame, so vstopili vanjo, vsak s svojim darom. Pokleknili so pred Jezusom. Kmalu so prišli tudi drugi ljudje. Vsak je prinesel darilo v čast svetemu otroku. Kaleb se je držal v ozadju. Bil je v zadregi, da bi se približal s praznimi rokami.

Marija in Jožef sta se zaradi obiskovalcev počutila preobremenjena. Težko je bilo obvladovali množico in vsa ta koristna darila, še posebej, ker je imela Marija Jezusa v rokah. Opazila je Kaleba, ki je s praznimi rokami in žalostnim izrazom stal nekoliko stran. Prosila ga je, naj se približa, in mu dala otroka v naročje, medtem ko je ona urejala darila. Kalebove roke niso bile več prazne. Pravzaprav je imel v rokah največje darilo od vseh.

Tudi če lahko za božič Gospodu ponudimo le malo ali nič, je ta revščina lahko sama po sebi dovolj velik dar, da sprejmemo Božjega Sina.

Odlomek iz The Sacred Heart Messenger, december 2023

Preberi več

Kristus se vsako leto znova rodi v naših srcih

Mnogim ljudem je pozimi neprijetno; zaradi hladnega vremena in pomanjkanja sončne svetlobe je ta letni čas lahko taževen. A v teh tednih kristjani praznujemo nekaj neverjetnega: Bog vstopi v človeško kožo in živi med nami kot popolna človeška oseba na način, ki ga še vedno težko ubesedimo. Jezus – palestinski Jud, ki se je rodil v brezdomski družini v zavetišču za živali, v oddaljenem delu rimskega imperija – je bil od vsega začetka odrinjen na rob družbe. Kljub temu je spremenil tek zgodovine in še danes spreminja naša življenja.

Vsakič, ko so se v našem svetu odvijale bitke, nekoč in danes, se je rodil Bog. Kristus se vsako leto znova rodi v naših srcih, če mu le znamo narediti prostor. V našem svetu ga najdemo, če zavestno pogledamo v najbolj običajne kraje. Ko na božično jutro prižgemo belo svečo na adventnem vencu, se spomnimo, kaj predstavlja: mir, edinost in upanje, po katerih svet hrepeni. Vabljeni smo, da se veselimo skupaj z angeli in pastirji ter skupaj pojemo: “Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem”.

Izvleček iz The Deep End: A Journey with the Sunday Gospels in the Year of Mark Tríona Doherty in Jane Mellet

Preberi več

“Pojdi zdaj v Betlehem

O božič velikokrat piše, da je “čarobno” obdobje: praznična srečanja, pesmi, filmi, božično jutro z navdušenimi obrazi otrok, tradicije, ki jih nosimo iz otroštva – vse to vzbuja močna čustva. Vendar je nekaj, kar presega vse to: že poznana zgodba o pastirjih.

Približno 2000 let pozneje se naš vsakdanjik ustavi ob prihodu božiča in te “dobre novice o velikem veselju” (Lk 2,10). Tako kot pastirji smo tudi mi vabljeni, da stopimo iz vsakdanjega življenja, zapustimo izzive in skrbi ter “gremo zdaj v Betlehem”; tam se srečamo z otrokom Jezusom v jaslih, začutimo njegovo novost in človeško ranljivost. Živimo v svetu, ki se zdi vse bolj negotov, temačen in strašljiv. Ne moremo se izogniti vsakodnevnim novicam o vojnah, lakoti, množičnih pobojih, sovražnih napadih na manjšine, zaskrbljujočim novicam o podnebju in planetu. Pomembno je, da se ukvarjamo s tem. Vendar nas naval slabih novic lahko vznemiri glede prihodnosti ter varnosti nas in naših bližnjih. Božični dan je priložnost, da tako kot pastirji stopimo iz vsakdana in obiščemo božične jaslice. Ta prizor ima še vedno moč, da nas presuni in gani. S seboj nosimo svoje skrbi in tesnobo. Morda jih za nekaj časa zapustimo, saj kot Marija globoko razmišljamo in cenimo skrivnost Boga, ki je z nami. Svet bo še vedno na svojem mestu, da se vrnem vanj. Tako so se vrnili pastirji, ki so prinesli s seboj novo perspektivo in upanje.

Izvleček iz The Deep End: A Journey with the Sunday Gospels in the Year of Mark Tríona Doherty in Jane Mellett

Preberi več

Biti z naravo

V tem letnem času se odmaknem od prehitrega tempa tega sveta in si vzamem čas miru za razmislek. Narava je sestavni del mojega vsakdanjega duhovnega življenja. V svetem prostoru narave globoko začutim, kaj pomeni biti del mreže življenja – pripadnost širši vesoljski zavesti.

Moja notranja povezanost z Bogom preko narave mi pomeni delovanje Svetega Duha. Od nekdaj sem močno povezan z živimi bitji tega planeta. S svojo željo po bolj trajnostnem in zavestnem načinu življenja se odzivam na Laudato Si’, vabilu k ekološkemu spreobrnjenju.

Pristop k duhovnosti preko narave je lahko rešitev za občutek odtujenosti in nepovezanosti s Cerkvijo, z globalno skupnostjo in celo z našo vlogo v sedanji globalni krizi podnebnih sprememb. Ko si prizadevamo obnoviti to vez, da premagamo sedanje družbeno-ekološke krize, ki ogrožajo naše preživetje na tej zemlji, poglabljamo tudi svojo vero. Thomas Berry je modro pripomnil: “Usode ljudi ni mogoče ločiti od usode zemlje.

Odlomek iz The Sacred Heart Messenger, december 2021

Preberi več