Bog je naša najgloblja želja
Za Cerkev je Marija vzor vere, ljubezni in učenosti. V Magnifikatu je četrta lastnost tista, ki podpira vse ostale. Marija velja za vzor želje: pomaga nam prepoznati, kaj si želimo.
Magnificat se začne takole: “Moja duša oznanja Gospodovo veličino in moj duh se veseli v Bogu, mojem Odrešeniku” (Lk 1,46-47). Opazimo, da Marija ne pravi, da je srečna. Sreča je lahko zadovoljstvo, ki ga najdemo za nekaj časa v življenju, medtem ko ima veselje nemirno lastnost, hrepenenje. To, kar iščemo, je pričakovanje – boleče, čudovito pričakovanje. Je nekoliko podobno izkušnji otrok na božični večer, ko čakajo, kaj bo prinesel Božiček. Tega pričakovanja se spominjam veliko bolj živo kot kateregakoli darila, ki sem ga kdajkoli odprl.
Predstavljam si, da je Marija Elizabeti pripovedovala o izkušnji božičnega večera, ki je veliko bolj intenzivna in polna kot izkušnja otrok, ki čakajo na darila. To pa zato, ker hrepeni po tem, kar nosi v svojem telesu: Boga. Sprejema svoje poslanstvo, da rodi Odrešenika. Zdaj si vedno želi tega, kar si njen Sin in Bog, naš Oče, želita za njeno življenje in po njej za življenje Božjega ljudstva.
Vsakič, ko dosežemo pomemben mejnik ali dobimo nekaj, kar smo si želeli že nekaj časa, zadovoljstvo ne traja dolgo. Vedno se pojavi nekaj drugega, kar nas privabi. To se zgodi zato, ker si ne želimo le lepih stvari, temveč lepoto samo; ne želimo te ali one dobre stvari, temveč dobroto samo. Skratka, hočemo Boga. Bog je naša najgloblja želja.
Eamonn Walls DJ, The Sacred Heart Messenger, maj 2023
Preberi več
Bremena
Večina ljudi nosi takšna ali drugačna bremena, ki jim jih velikokrat naložijo drugi. Jezus jasno sporoča, da naš odnos z Bogom naj ne bi bil še dodatno breme za obremenjene ljudi. Med bremeni, ki jih je Jezus nosil, je bilo tudi breme tistih, ki so bili sovražni do vsega, za kar se je on zavzemal. Najbolj obremenjen je bil takrat, ko je visel na križu. To breme je nosil zato, da bi nam pomagal nositi naša bremena. S svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem je v svet spustil moč Božje ljubezni, moč Svetega Duha, moč, ki daje življenje in omogoča življenje. Sv. Pavel je bil obremenjen, ko je iz zaporniške celice pisal cerkvi v Filipih. Vendar je mogel reči: “Vse zmorem po njem, ki me krepi” (Filipljanom 4,13). Gospod nas krepi, da zmoremo nositi svoja bremena in tako pomagamo nositi bremena drugih. Pavel piše galatskim cerkvam: “Nosite bremena drug drugega in tako boste izpolnili Kristusov zakon” (Galačanom 6,2). Kristusov zakon, ki je zakon ljubezni, sad Duha, ne pomeni nalaganja bremen, ampak njihovo odvzemanje.
Martin Hogan, The Word is Near You, on Your Lips and in Your Heart
Preberi več
Naš duhovni dom
Nekoč so nekoga vprašali: “Zakaj si prizadevaš ostati v Cerkvi? Odgovor je bil: ‘Nimam drugega duhovnega doma.’ Slišali bomo besedo in se vrnili, velikokrat v postnem času. Morda se na kratkih ali dolgih potovanjih oddaljimo od Boga. Morda se nam ne zdi, da bi se radi vrnili, a ko se vrnemo, vemo, da smo doma.
Cerkev je dom, ker v njej živi Jezus – ne le v stavbi, ampak v ljudeh. Jezus živi z vsakim od nas, saj je “pri nas doma”. Živi tudi med nami v skupnosti, “kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu”.
Stavba in duh naših srečanj morata biti kot vrnitev domov. V našem cerkvenem domu lahko vsak teden slišimo o različnih potrebah in praznikih župnije. Še posebej se spominjamo bolnih, umirajočih in tistih, ki so odšli pred nami.
Vsak pomaga graditi dom. Duhovnik tega ne more storiti sam. Ali lahko zagotovimo, da ima vsaka župnija skupino za dobrodošlico, skupino, ki ohranja stike z domačini in načrtuje prihodnje dogodke?
Donal Neary DJ, The Sacred Heart Messenger, februar 2023
Preberi več
Naš odnos z Bogom
Prva velika noč je razblinila vsa pričakovanja učencev. Še danes je velika noč taka. Vstali Gospod nas še naprej preseneča. Stoji med nami tudi takrat, ko se zdi, da je upanje izgubljeno; dotakne se nas s svojo navzočnostjo, ko ga najmanj pričakujemo. Ko se najgloblje zavedamo, da mu ne sledimo, nam reče besedo miru, saj on ostaja zvest tudi takrat, ko smo mi neverni. Velika noč oznanja, da se zgodba o našem odnosu z Gospodom ne konča nikoli, saj se prav njegov odnos z nami nikoli ne konča. Še naprej je med nami, nas ščiti s svojo navzočnostjo, nam ponuja svoj dar miru in nas dela za svoje glasnike upanja.
Martin Hogan, The Word in Near You, on Your Lips and in Your Heart
Preberi več
Priti skupaj v Kristusu
V zgodbi o pasijonu sta dve skledi z vodo. Ena je Pilatova, s katero se je očistil vse odgovornosti. Druga je tista, s katero Jezus umiva druge in jih prepoji z obilno ljubeznijo.
V življenju imamo vedno pred seboj dve skledi. Jezus pokaže, da se naš duh poglobi in raste, ko smo na strani razlaščenih. Ko se zmanjša obsedenost s samim seboj, se naše življenje in obzorje razširita. Vzeti brisačo v roke ne pomeni postati preproga za vrata. Nismo poklicani, da služimo željam ljudi, temveč njihovim potrebam. Drugim služimo v Kristusovem imenu. Delimo to, kar imamo, predvsem pa to, kar smo, zlasti z ljudmi, ki so zavrnjeni in odtujeni. Oni so prisotnost življenja, ki nas spreminja, saj nam kažejo Božje srce, preroke, pridigarje in močne priče evangelija. Izzivajo nas z vprašanji, ki nas vznemirjajo, saj nas vodijo k temu, da na pasijon in veliko noč gledamo z novimi očmi in srcem.
Ko se kot skupnost zberemo pri evharistiji, nas Velika noč vabi, da se spomnimo Gospoda. On nam zaupa svojo prihodnost za svet v Cerkvi.
John Cullen, The Sacred Heart Messenger, april 2022
Preberi več
Odpraviti se v divjino
Post je čas, ko se odzovemo na lakoto, ki je v nas. To je lakota po globlji povezanosti s Stvarnikom, lakota po izkušnji svežine v našem življenju, lakoto tega, po čemer resnično hrepenimo. Kje drugje lahko vse to bolje izkusimo kot v “puščavi”? Od časa do časa pristanemo v puščavi. Včasih je to neprijetna izkušnja, včasih pa si je želimo kot odgovor na željo, da bi se umaknili od vsakdana in v svojem življenju naredili prostor za razmislek. Tam nas vodi Duh in nismo sami.
Tríona Doherty in Jane Mellett, The Deep End: A Journey with the Sunday Gospes in the year of Mark
Preberi več
“Pridobivanje” v postnem času
“”Čemu se odpoveduješ za postni čas?” “Sladkarijam!’ Otročje? Seveda. Vendar je za otroka štirideset dni brez sladkarij resna obveza. Dan sv. Patrika je bil edina luč na navidezno neskončni poti pomanjkanja sladkarij.
Postni čas je še veliko več od tega. Otrok v nas se lahko odpove sladkarijam, toda verni del nas je poklican v razmislek in kesanje. Pregledamo in sprejmemo, kar smo našli v shrambi. Iz nje izvlečemo staro in novo. Morda najdemo spomine na dneve polne vere in nedolžnosti, ko sta bila odhod v cerkev in blagoslov obraza samoumevna.
Ali je poleg “odrekanja” v postnem času mogoče tudi “pridobivanje”? Imeti bolj pozitiven pogled na svet, ponovno sprejeti klic k nedeljski maši? Ali je na postnem potovanju prostor za socialno pravičnost, pomoč, dobrodelnost, prostovoljstvo? Prostor za spreminjanje življenj drugih ljudi? Če bomo znali vsaj malo odpustiti, zelo ljubiti, več deliti, iskreno moliti in sodelovati, bomo ugotovili, da nas bo namesto odpovedi sladkarijam zajela duhovna sladkost, pravi občutek dobrega počutja.
Vincent Sherlock, The Sacred Heart Messenger, februar 2023
Preberi več
Zaupati Bogu
V knjigi Habakuk najdemo odlomek, ki je zelo spodbuden. Avtor opisuje odnos človeka, ki se mu je porušil svet – izgubil je imetje in dohodek, prav vse! Njegov svet se je porušil do konca. To se vsak dan dogaja veliko ljudem, zlasti na vojnih območjih a tudi na drugih področjih življenja. Avtor, ki se sooča s tako veliko nesrečo, pa lahko še vedno reče: “Še vedno se bom veselil v Gospodu / in se veselil v Bogu, svojem rešitelju / Gospod, moj Bog, je moja moč” (Habakuk 3,18-19). To je le eno od izjemnih svetopisemskih prizorov zaupanja v Boga. To je tista vera, ki jo najdemo v ‘Verujem v Boga’. V takšnih trenutkih mnogi od nas morda ne bodo zmogli tako velikega zaupanja. Zdi se izven vsake logike. A lahko preprosto dovolimo, da nas nosi molitveno zaupanje naše verske skupnosti, kot da smo dodatni potniki v njihovih molitvah. Izkušnje potrjujejo, da ljudi z globokim zaupanjem v vero podpira prepričanje, da se na Boga lahko zanesejo zlasti v težkih časih. Sveto pismo nam namreč zagotavlja, da je Bog na strani zlomljenega srca.
Jim Maher SJ, Reimagining Religion: S.: Jezuitska vizija
Preberi več
Stopiti v tesnejši odnos z Bogom
Ko razmišljamo o svoji življenjski poti lahko ozavestimo dragocenost darov. Hkrati se zavedamo področij, kjer se še borimo, da razvijemo odprtost do Gospoda in njegove poti. Med bivanjem v puščavi se je izbrano ljudstvo v odnosu z Bogom, Mojzesom in drug z drugim, spremenilo. Včasih so bile te spremembe pozitivne, ob drugih priložnostih pa ne. Zapovedi so jih poučile o Bogu ljubezni, ki jih je klical v pristen odnos z Bogom in z drugimi ljudmi. Sporočale so, da je Bog blizu, da ga skrbi zanje in da jim je zvest. Njihova podoba Boga in odnos z njim sta se spremenila. Zaveza jih je spremenila v ljudstvo, ki je bilo na poseben način povezano z Gospodom. Njihove odnose naj bi usmerjal zakon ljubezni. To jih je vodilo, a vseeno so včasih šli svojo pot – ustvarjali so in častili lažne bogove. Včasih so prevladal egoizem in izgubili so širši pogled. Podobno, po Božji podobi z možnostjo rasti, smo ustvarjeni tudi mi. Smo ljudje nove zaveze, deležni posebnega dostojanstva in vabljeni v globok odnos z Bogom. Naša podoba Boga in samega sebe se lahko spremeni. Z rastjo v spoznavanju samih sebe lahko povečamo svojo svobodo – odzovemo se Gospodu in živimo zapoved ljubezni. Lahko pa gremo tudi po neki svoji poti: lahko poiščemo in častimo lažne bogove. Odločitve, ki jih sprejemamo, vplivajo na naš odnos z Gospodom in z ljudmi. S razmislekom o svoji izkušnji in učenjem iz izkušnje se nam odpira pot k spremembam. Prehajamo v življenje, ki je bolj zvesto resnici, kot nam jo razodeva Gospod.
Povzeto po See God Act: Michael Drennan SJ: Služba duhovnega vodenja.
Preberi več
Vir ljubezni
Februar ima veliko tem: začenja se s sv. Brigito in se morda zaključi s prestopnim letom. V sredi je praznik sv. Valentina. V zgodnji Cerkvi je bilo veliko Valentinov. Valentin, ki je morda prvi, izvirni sv. Valentin, je umrl ok. l. 270. Proslavljal naj bi poroke prvih kristjanov, kar je bilo po zakonu prepovedano.
Ko obeležujemo ljubezen se včasih vprašamo, kaj pravzaprav praznujemo. Ali gre za minljiv, bežni trenutek čustvene ekstaze? Ali je to bolečina zaradi izgube? Ali pa definiramo nekaj, kar je večno, radostno in česar ni mogoče opisati z besedami?
Začetna točka je lahko poimenovanje vira ljubezni – morda verjamemo, da smo mi sami vir svoje ljubezni. Lahko pa se vprašamo, ali ljubezen prihaja od drugje. Če ljubezen prihaja od drugje, izven nas samih, potem ni odvisna od nas. Ljubezen od drugod je lahko moja moč in podpora pri dejanju ljubiti in biti ljubljen. Prav tako nam lahko pove, kako to ljubezen popraviti. Naša krščanska vera nam nudi zgodbo o Jezusu iz Nazareta, ki nas uči, kako v svojo zgodbo o ljubezni vplesti odpuščanje, žrtvovanje, podporo, skrb, spomin in zdravljenje.
“Ljubi, ljubi, ljubimo se med seboj, kajti ljubezen je iz Boga, in kdor ljubi, je rojen iz Boga in pozna Boga” (1 Jn 4,7). Če v to verujemo, vemo, da ljubezen ni odvisna od nas, ampak od svojega vira.
Odlomek iz knjige The Sacred Heart Messenger, Alan Hilliard, februar 2021
Preberi več