Priti skupaj v Kristusu
V zgodbi o pasijonu sta dve skledi z vodo. Ena je Pilatova, s katero se je očistil vse odgovornosti. Druga je tista, s katero Jezus umiva druge in jih prepoji z obilno ljubeznijo.
V življenju imamo vedno pred seboj dve skledi. Jezus pokaže, da se naš duh poglobi in raste, ko smo na strani razlaščenih. Ko se zmanjša obsedenost s samim seboj, se naše življenje in obzorje razširita. Vzeti brisačo v roke ne pomeni postati preproga za vrata. Nismo poklicani, da služimo željam ljudi, temveč njihovim potrebam. Drugim služimo v Kristusovem imenu. Delimo to, kar imamo, predvsem pa to, kar smo, zlasti z ljudmi, ki so zavrnjeni in odtujeni. Oni so prisotnost življenja, ki nas spreminja, saj nam kažejo Božje srce, preroke, pridigarje in močne priče evangelija. Izzivajo nas z vprašanji, ki nas vznemirjajo, saj nas vodijo k temu, da na pasijon in veliko noč gledamo z novimi očmi in srcem.
Ko se kot skupnost zberemo pri evharistiji, nas Velika noč vabi, da se spomnimo Gospoda. On nam zaupa svojo prihodnost za svet v Cerkvi.
John Cullen, The Sacred Heart Messenger, april 2022
Preberi več
Odpraviti se v divjino
Post je čas, ko se odzovemo na lakoto, ki je v nas. To je lakota po globlji povezanosti s Stvarnikom, lakota po izkušnji svežine v našem življenju, lakoto tega, po čemer resnično hrepenimo. Kje drugje lahko vse to bolje izkusimo kot v “puščavi”? Od časa do časa pristanemo v puščavi. Včasih je to neprijetna izkušnja, včasih pa si je želimo kot odgovor na željo, da bi se umaknili od vsakdana in v svojem življenju naredili prostor za razmislek. Tam nas vodi Duh in nismo sami.
Tríona Doherty in Jane Mellett, The Deep End: A Journey with the Sunday Gospes in the year of Mark
Preberi več
“Pridobivanje” v postnem času
“”Čemu se odpoveduješ za postni čas?” “Sladkarijam!’ Otročje? Seveda. Vendar je za otroka štirideset dni brez sladkarij resna obveza. Dan sv. Patrika je bil edina luč na navidezno neskončni poti pomanjkanja sladkarij.
Postni čas je še veliko več od tega. Otrok v nas se lahko odpove sladkarijam, toda verni del nas je poklican v razmislek in kesanje. Pregledamo in sprejmemo, kar smo našli v shrambi. Iz nje izvlečemo staro in novo. Morda najdemo spomine na dneve polne vere in nedolžnosti, ko sta bila odhod v cerkev in blagoslov obraza samoumevna.
Ali je poleg “odrekanja” v postnem času mogoče tudi “pridobivanje”? Imeti bolj pozitiven pogled na svet, ponovno sprejeti klic k nedeljski maši? Ali je na postnem potovanju prostor za socialno pravičnost, pomoč, dobrodelnost, prostovoljstvo? Prostor za spreminjanje življenj drugih ljudi? Če bomo znali vsaj malo odpustiti, zelo ljubiti, več deliti, iskreno moliti in sodelovati, bomo ugotovili, da nas bo namesto odpovedi sladkarijam zajela duhovna sladkost, pravi občutek dobrega počutja.
Vincent Sherlock, The Sacred Heart Messenger, februar 2023
Preberi več
Zaupati Bogu
V knjigi Habakuk najdemo odlomek, ki je zelo spodbuden. Avtor opisuje odnos človeka, ki se mu je porušil svet – izgubil je imetje in dohodek, prav vse! Njegov svet se je porušil do konca. To se vsak dan dogaja veliko ljudem, zlasti na vojnih območjih a tudi na drugih področjih življenja. Avtor, ki se sooča s tako veliko nesrečo, pa lahko še vedno reče: “Še vedno se bom veselil v Gospodu / in se veselil v Bogu, svojem rešitelju / Gospod, moj Bog, je moja moč” (Habakuk 3,18-19). To je le eno od izjemnih svetopisemskih prizorov zaupanja v Boga. To je tista vera, ki jo najdemo v ‘Verujem v Boga’. V takšnih trenutkih mnogi od nas morda ne bodo zmogli tako velikega zaupanja. Zdi se izven vsake logike. A lahko preprosto dovolimo, da nas nosi molitveno zaupanje naše verske skupnosti, kot da smo dodatni potniki v njihovih molitvah. Izkušnje potrjujejo, da ljudi z globokim zaupanjem v vero podpira prepričanje, da se na Boga lahko zanesejo zlasti v težkih časih. Sveto pismo nam namreč zagotavlja, da je Bog na strani zlomljenega srca.
Jim Maher SJ, Reimagining Religion: S.: Jezuitska vizija
Preberi več
Stopiti v tesnejši odnos z Bogom
Ko razmišljamo o svoji življenjski poti lahko ozavestimo dragocenost darov. Hkrati se zavedamo področij, kjer se še borimo, da razvijemo odprtost do Gospoda in njegove poti. Med bivanjem v puščavi se je izbrano ljudstvo v odnosu z Bogom, Mojzesom in drug z drugim, spremenilo. Včasih so bile te spremembe pozitivne, ob drugih priložnostih pa ne. Zapovedi so jih poučile o Bogu ljubezni, ki jih je klical v pristen odnos z Bogom in z drugimi ljudmi. Sporočale so, da je Bog blizu, da ga skrbi zanje in da jim je zvest. Njihova podoba Boga in odnos z njim sta se spremenila. Zaveza jih je spremenila v ljudstvo, ki je bilo na poseben način povezano z Gospodom. Njihove odnose naj bi usmerjal zakon ljubezni. To jih je vodilo, a vseeno so včasih šli svojo pot – ustvarjali so in častili lažne bogove. Včasih so prevladal egoizem in izgubili so širši pogled. Podobno, po Božji podobi z možnostjo rasti, smo ustvarjeni tudi mi. Smo ljudje nove zaveze, deležni posebnega dostojanstva in vabljeni v globok odnos z Bogom. Naša podoba Boga in samega sebe se lahko spremeni. Z rastjo v spoznavanju samih sebe lahko povečamo svojo svobodo – odzovemo se Gospodu in živimo zapoved ljubezni. Lahko pa gremo tudi po neki svoji poti: lahko poiščemo in častimo lažne bogove. Odločitve, ki jih sprejemamo, vplivajo na naš odnos z Gospodom in z ljudmi. S razmislekom o svoji izkušnji in učenjem iz izkušnje se nam odpira pot k spremembam. Prehajamo v življenje, ki je bolj zvesto resnici, kot nam jo razodeva Gospod.
Povzeto po See God Act: Michael Drennan SJ: Služba duhovnega vodenja.
Preberi več
Vir ljubezni
Februar ima veliko tem: začenja se s sv. Brigito in se morda zaključi s prestopnim letom. V sredi je praznik sv. Valentina. V zgodnji Cerkvi je bilo veliko Valentinov. Valentin, ki je morda prvi, izvirni sv. Valentin, je umrl ok. l. 270. Proslavljal naj bi poroke prvih kristjanov, kar je bilo po zakonu prepovedano.
Ko obeležujemo ljubezen se včasih vprašamo, kaj pravzaprav praznujemo. Ali gre za minljiv, bežni trenutek čustvene ekstaze? Ali je to bolečina zaradi izgube? Ali pa definiramo nekaj, kar je večno, radostno in česar ni mogoče opisati z besedami?
Začetna točka je lahko poimenovanje vira ljubezni – morda verjamemo, da smo mi sami vir svoje ljubezni. Lahko pa se vprašamo, ali ljubezen prihaja od drugje. Če ljubezen prihaja od drugje, izven nas samih, potem ni odvisna od nas. Ljubezen od drugod je lahko moja moč in podpora pri dejanju ljubiti in biti ljubljen. Prav tako nam lahko pove, kako to ljubezen popraviti. Naša krščanska vera nam nudi zgodbo o Jezusu iz Nazareta, ki nas uči, kako v svojo zgodbo o ljubezni vplesti odpuščanje, žrtvovanje, podporo, skrb, spomin in zdravljenje.
“Ljubi, ljubi, ljubimo se med seboj, kajti ljubezen je iz Boga, in kdor ljubi, je rojen iz Boga in pozna Boga” (1 Jn 4,7). Če v to verujemo, vemo, da ljubezen ni odvisna od nas, ampak od svojega vira.
Odlomek iz knjige The Sacred Heart Messenger, Alan Hilliard, februar 2021
Preberi več
‘Sedeti z Bogom’
Včasih ljudje ne molijo, ker menijo, da niso vredni molitve. Mislijo, da ni zanje. Če jim omenimo besedo ‘kontemplacija’, zbežijo kilometer daleč. Mislijo, da je namenjena menihom in ljudem, ki imajo vse vrste kvalifikacij. Molitev in kontemplacija nista nič drugega kot preprosto ‘sedenje z Bogom’.
Svet, v katerem živimo, je zelo zmeden. Vse je razbito, raztrgano, pomembni koncepti so razdrobljeni na majhne koščke. Molitev, zlasti kontemplacija, pa omogoča, da vstopimo v Božje srce. Zavedamo se, da ta svet bije skupaj, kot eno, in da v njem vlada harmonija. Ti si več kot le razbit in posamezen delček. Da bi bil v miru, moraš videti celoto, dobiti sliko celote in začutiti celoto. To ti pomaga usvojiti molitev in stopiti v kontemplacijo.
Ugotavljam, da ko zjutraj molim, stopim v dan z močnejšim občutkom namena. Ne poigravam se z majhnimi delčki ter jih skušam kaotično povezati v celoto.
Alan Hilliard, Dipping into Life: 40 Reflections for a Fragile Earth
Zaupati Bogu
Skrb je vzrok mnogih težav sveta. Lahko je opozorilni znak, da Bog v tem trenutku mojega življenja ni na prvem mestu.
Dan, ki ga obeležujejo skrbi, lahko bolj utrudi kot dan trdega dela. Nič ne porabi več energije kot skrb. To je popolna, nekoristna izguba časa. Skrb lahko škoduje zdravju. Zvišuje krvni tlak, povzroča depresijo, stres in neprespane noči. Je tih morilec.
Ni tablete s katero bi zaustavili skrbi; noben seminar, knjiga ali zgoščenka ne more odvrniti od skrbi. Odgovor je le ta, da prepustim Bogu nadzor nad svojim življenjem. Mu zaupam. Jutrišnji dan prepustim Bogu. Ne prečkam mostov preden pridem do njih. Ne odpiram dežnika pred dežjem.
Vse predaj Bogu: sebe, svoje težave, načrte in zdravje. Vse. Predaj se mu in se prepusti. Tvoja prihodnost je v Božjih rokah in v Božjih rokah si varen. Zaupaj mu in vse bo dobro. To je lažje reči kot storiti. Morda bo potreben čas. A deluje.
Terence Harrington OFMCap, povzeto po The Sacred Heart Messenger, december 2023
Preberi več
Bog nas spremlja v trenutkih strahu
V neznanem mestu so mi rekli, naj se za prehod čez cesto priključim domačinu – z njim bom varen. V mestu, polnem prometa, me je bilo strah. Strah sem ob tej priložnosti premagal s pomočjo druge osebe, nekoga, ki mi je pomagal prečkati cesto.
Mnogi naši strahovi se razblinijo, če jih delimo z drugimi; ne izginejo takoj, a se preobrazijo. Lahko pomagamo eden drugemo, saj nas je včasih vse strah, tako kot je bilo ljudi strah (in jih še vedno je) pred COVIDom. Ob izgubi se ustrašimo, da bomo osamljeni, da smo ostali sami. Enako je tudi v starejših letih. Vsi imamo takšne strahove in jih lahko vnesemo v svoj odnos z Bogom. Takšen je bil Job v Stari zavezi. Bal se je, da bo izgubil svojega Boga, a ker je bil z Bogom iskren, je lahko živel s svojim strahom. Jezusa je bilo v vrtu Getsemani strah, vendar je pozneje z zaupanjem v Očeta šel v smrt brez strahu.
Naj nas Bog blagoslovi z veseljem, da hodimo z njim, da nas spremlja v trenutkih strahu in nam pomaga živeti življenje z zaupanjem in trdnostjo. Jezusov izrek v evangeliju se glasi: “Ne boj se. Jaz grem vedno pred tabo. Pridi, hodi za menoj. Naša molitev je lahko: “Gospod, pomagaj mi verovati, da se ne more zgoditi nič, s čimer se ti in jaz skupaj ne bi mogla soočiti in premagati.
Odlomek iz The Sacred Heart Messenger, julij 2023
Preberi več
Naša zvezda vodnica
Velikokrat molimo: ‘Jezusovo Srce, stori, da bodo naša srca podobna tvojemu’. Molimo, da bi bili tako velikega srca kot Jezus, v sočutju in skrbi za vse stvarstvo.
Herodov bog je v zgodbi o Svetih treh kraljih majhen, ustvarjen po Herodovi podobi in njemu podoben. Njegov bog je tako majhen kot njegov vpliv, ki ni trajal, in tako majhen kot dragoceni kamen v njegovi kroni. Boga je naredil tako majhnega, kot je bil domet njegovega srca, ki je v drugih iskal le tisto, kar je lahko dobil, ne pa tistega, kar je lahko dal. Njegova želja po moči je tako močna, da ubije celo majhne otroke, ki bi ga lahko ogrozili. Delček njega je pozneje v življenju želel videti in slišati Jezusa, a le zato, da bi ga obsodil.
Bog Svetih treh kraljev pa je bil velik Bog! Dovolj velik, da je modrece pripeljal do Betlehema. Sledili so zvezdi ljubezni, dobrote, vere, poguma, vzdržljivosti in pravičnosti. Tp je bila zvezda vodnica, katere luč, Božja luč, nikoli ne ugasne. Njihov Bog je bil dovolj velik, da so ga prepoznali v majhnem otroku. Iskali so in našli, kar so iskali, čeprav morda niso bili prepričani, kaj bodo našli.
Zvezda vodnica je zvezda ljubezni in vprašanj, radosti in žalosti naše življenjske poti. Živi v srcih vseh, ki so na naši poti. Tako kot sveti Frančišek Asiški tudi mi v množici ljudi ne vidimo množice, temveč ljubezen in Božjo podobo, pomnoženo v vseh. Njegov Bog je bil velik. Tako kot Jezus je tudi njegova skrb za Božji svet segala do vsakega človeka, ki ga je Bog ustvaril, do vsake bilke trave in vsega, kar ima življenje.
Odlomek iz The Sacred Heart Messenger, januar 2023
Preberi več