Goreči premog
Obstaja priljubljena pridigarska zgodba, ki se glasi takole: član neke župnije, ki je prej redno obiskoval mašo, je nenadoma prenehal hoditi k njej. Po nekaj tednih se je duhovnik odločil, da ga bo obiskal. Bil je hladen večer in duhovnik je našel moškega samega doma. Sedel je pred gorečim ognjem na premog.
Mož je uganil, zaradi česa je prišel župnik. Pozdravil ga je, ga odpeljal do velikega stola ob kaminu in počakal. Župnik se je udobno namestil, a ni rekel ničesar. V težki tišini je sedel in gledal v ogenj.
Po nekaj minutah je duhovnik vzel klešče za ogenj, previdno vzel iz ognja svetel goreč premog in ga postavil na drugo stran ognjišča, oddaljeno od drugih. Nato je sedel nazaj na stol in molčal še naprej. Oba sta opazovala oglje. Plamen premoga se je postopoma zmanjševal, za trenutek je zažarel, nato pa je ogenj ugasnil. Kmalu je bil hladen in mrtev. Duhovnik je ponovno vstal, dvignil mrzli in mrtvi kos oglja ter ga vrnil na sredino ognjišča. Takoj je spet zažarel s svetlobo in toploto gorečega oglja okoli njega.
Morala je bila preprosta. Ena sama gruda premoga ne more goreti sama; za ogenj, ki ne ugasne, je potrebnih veliko grud premoga. Noben kristjan ne more dolgo goreti za Boga brez stalne podpore preostale Cerkve.
Paul O’Reilly SJ, Upanje v vseh stvareh
Preberi več
Kaj je to, kar želiš?
Jezus v evangelijih pogosto postavlja vprašanje: “Kaj hočeš?”. Odgovor ljudi na to vprašanje pokaže, katere so njihove prednostne naloge. Ko je Jezus to vprašanje zastavil slepemu, je ta odgovoril: “Daj, da bom spet videl”. Ko je Jezus na začetku Janezovega evangelija postavil vprašanje učencem Janeza Krstnika, so mu odgovorili: “Kje stanujete?” V obeh primerih se je Jezus odzval na odgovor, ki ga je dobil na vprašanje. Ko pa je isto vprašanje zastavil materi dveh od dvanajsterih, Jakoba in Janeza, se ni mogel odzvati na odgovor, ki ga je dobil. Odgovor, ki ga je dala mati, je razkril, da je bil njen glavni cilj ta, da bi njena sinova v Jezusovem kraljestvu imela status in zasedala častne položaje. To je pomenilo napačno razumevanje narave kraljestva, ki ga je Jezus prišel oznanjat. Prav v trenutku, ko je bil Jezus brez vsakršnega statusa in časti, ko je visel na rimskem križu, je bil javno razglašen za kralja. To je bilo mišljeno v posmeh. Ironično pa je bilo, da je bila na ta način razglašena resnica. Jezus je v trenutku največje sramote in ponižanja najbolj polno razkril Božje kraljestvo ljubezni. Jakob, Janez in drugi učenci so morali vedeti, da so se pridružili kraljestvu, ki ni kraljestvo tega sveta. Jezusa ni bilo mogoče najti med ‘vladarji’ in ‘veljaki’, ki ‘gospodujejo’ nad svojimi podaniki in ‘dajejo čutiti svojo oblast’. Njegova avtoriteta se ni kazala v tem, da bi mu služili, ampak v samoizpraznjenem in ljubečem služenju drugim. Enako velja za vse, ki bi bili njegovi učenci. Jezusovo delo danes ostaja prinašanje Božjega kraljestva na zemljo in ne gradnja drugega zemeljskega kraljestva.
Martin Hogan, Beseda je svetilka na moji poti
Preberi več
Iskalci
Modri možje so bili verjetno perzijski zvezdogledi in filozofi. Najpomembnejše pa je to, da so bili iskalci. Na nebu so iskali znak v zvezdah, ki bi napovedal rojstvo mogočnega kralja. Bili so pozorni na znamenja svojega časa. Mi ne poznamo podrobnosti o njihovi veri in to niti ni pomembno, saj je zgodba o Modrih v resnici zgodba vseh ljudi, vseh kultur, vseh držav in vseh ver, ki se odpravijo na pot iskanja Boga.
Prihod Modrecev v Betlehem je trenutek velikega veselja in milosti, ko so “ob vstopu v hišo zagledali otroka z materjo Marijo; pokleknili so in ga počastili.” Boga najdemo v preprostih krajih. Imejmo pogum, da tvegamo in stopimo iz cone udobja na pot iskanja Jezusa kot so to storili Modreci. Oni niso vedeli, kaj jih čaka, a v berilu piše o njihovem veselju, ko so prišli v tisti kraj. Tríona Doherty in Jane Mellett, The Deep End: A Journey with the Gospels in the Year of Luke
Naj bodo naša srca Jezusova zibelka
Ob praznovanju božiča naj bodo naša srca odprta, da postanejo zibelka – prostor za sprejem in srečanje z Jezusom. Kaj to pomeni? Kaj začutimo ob poslušanju današnje božične zgodbe?
Morda smo kot pastirji, ki prekipevajo od veselja. Morda čutimo z Marijo, ki se sprašuje, kaj vse to pomeni. V resnici imamo prostor za oboje. Imamo globoko razumevanje Marije glede Jezusa, ko so pastirji morda šele na začetku te poti. Naša vera in odnos z Bogom se s časom spreminjata. Sreča in padci nas lahko v življenju presenetijo in morda gledamo na stvari na drugačen način. Ko se živahnost adventa konča, nas božič ustavi na naši poti. Daje nam čas za počitek in priložnost, da se zahvalimo božji zvestobi v našem življenju. To je tudi čas, da sedemo skupaj z Marijo, z njenimi zakladi in razmišljanji.
Tríona Doherty in Jane Mellett, The Deep End: Hietyty in John Thiety: A Journey with the Evangeels in the Year of Matthew (Potovanje z evangeliji v Matejevem letu)
Preberi več
Skrivnost
Za razmislek v tem tednu in za vsakdanjo molitev:
V verskem smislu Jožefa označujemo za vernega človeka, ki je spoštoval versko misel in prakso. Angelov obisk je preizkusil njegovo zvestobo Bogu in Mariji. Ni ju pustil na cedilu. Poklican je bil, da postane skrbnik Jezusa in Marije ter da najde nav način, kako biti dovzeten za Božjo skrivnost.
Skušnjava vere je, da stvari preveč potegne “navzdol”. Dobra vera naj bo odprta za skrivnost življenja; a vendar nas življenje izziva in kliče. Resnična vera je odprta za skrivnost. Potrebujemo cerkev, ki bo osvetljena z Božjo lučjo, kot je bil Jožef. Njegovo breme je izginilo, ko je bil dovzeten za Boga in je vzel Marijo domov za ženo – ne glede na to, kaj so si drugi mislili. To je Jožefovo sporočilo – Božja beseda, ki jo je angel v sanjah izrekel Jožefu je odprla velik, nov pomen v njegovem življenju. Naj to besedo sprejmemo kot osrednji del našega življenja in ko jo naslednjič srečamo, bo postala meso.
Donal Neary DJ, Gospel Reflections for Sundays of the Year A
Preberi več
Sprememba v srcu
Janeza Krstnika in njegovega sporočila ne najdemo po naključju prav v adventnem času. Morda nas njegov klic po kesanju ne preveč navduši, saj smo v tem času bolj praznično razpoloženi. A kesati se dobesedno pomeni “obrniti se” ali “vrniti se”. Ne pomeni, da smo premagani od občutka krivde, temveč je povabilo k spreobrnitvi. Naj zapustimo tisto, ker ne daje življenja in sprejmemo tisto, ki nam pomaga živeti v polnosti in bolj uravnovešeno. Na ta način pripravimo prostor za Kristusovo milost in ljubezen v božičnem času. Bolj smo ozaveščeni njegove ljubeče navzočnosti v naših srcih in v svetu, ki nas obkroža. To nas osvobaja in nam omogoči, da se v srcu zavežemo ljubezni in Jezusovemu rojstvu Priprava v teh tednih je pomembna in nas vodi v mnogo blagoslovov. Danes Janez vabi ljudi k spremembi srca.
Tríona Doherty in Jane Mellett, The Deep End: Hietyty in John Thiety: A Journey with the Evangeels in the Year of Matthew
Preberi več
Nositi Boga v sebi
Naše podobe Marije so s časom postale nekoliko prečiščene. To se je zgodilo deloma zaradi kulturnega dojemanja vloge žensk, pa tudi zaradi zgodovinske povezave med “svetostjo” in “čistostjo” žensk v cerkvenem izročilu. Vrnimo se k Marijinim koreninam, k njeni izvorni podobi pogumne, odločne, zadihane in navdušene mlade ženske, ki je hitela v Elizabetino hišo. Bila je noseča z Božjo obljubo, z veseljem. Nosila je Božjo besedo in jo posredovala naprej. Mnogi med nami so Mariji še posebej naklonjeni. Advent je idealen čas za razmislek o tem, kaj nas lahko Marija nauči kako biti učenec in ‘nosilec Boga’ (Theotokos). Bog od vsakega od nas želi, da imamo v sebi njegovo ljubezen in besede. Naš izziv je ustvariti prostor za Boga v vseh človeških doživetjih – v veseljih in porazih. Hodimo po stopinjah prve evangelistke, Marije. Prisluhnimo izkušnjam drugih žensk v naši Cerkvi in družbi, ki s svojo močjo in navdušenjem nadaljujejo nalogo širjenja Kristusa v svet in za svet.
Tríona Doherty in Jane Mellett, The Deep End: A Journey with the Gospels in the Year of Luke
Urejena duša
V adventnem času smo poklicani, da se zavemo truda, ki je potreben za urejeno dušo – tako kot za urejeno hišo. To se ne zgodi samo po sebi. Če resnično želimo, da Gospod pride in ostane nekaj časa z nami, moramo pripraviti pot. Gre za to, da uredimo hišo – dušo. Na nek način moramo ponovno slišati stotnikove besede in se zavedati, da so njegove besede tudi naše: “Gospod, nisem vreden, da bi te imel pod svojo streho”. Za to potrebujemo načrt, nekakšen zemljevid, ki nas bo vodil na poti.
Zakrament sprave je del tega načrta. Njegove koordinate so nam že na voljo, začetni premik pa najdemo v besedah “Blagoslovi me, oče, ker sem grešil”.
Vincent Sherlock, Naj bo advent advent
Preberi več
V večje dobro
V individualistični kulturi se morda bolj kot kdajkoli prej učimo iz lekcije Kristusa Kralja. Smo varuhi svojih bratov in sester. ‘Živimo v senci drug drugega’, kot pravi irski pregovor. Četudi je neodvisnost dobra, je soodvisnost še večje dobro – prijazno srce in odprta roka. Stiska vojnih beguncev je dobro dokumentirana, a obstajajo še dvomljivci, ki nasprotujejo. Irska runa o gostoljubnosti pravi:
Včeraj smo videli tujca.
V jedilnico smo dali hrano,
v pitnico pijačo,
v poslušalnico glasbo.
In s svetim imenom troedinega Boga
smo bili blagoslovljeni mi in naša hiša,
naša živina in naši dragi.
Kot pravi škrjanec v svoji pesmi:
Pogosto, pogosto, pogosto gre Kristus
v podobi tujca.
To seveda ni značilno samo za Irsko, saj številne kulture instinktivno vedo, da moramo spoštovati srce tujca. Moramo priznati, kako zelo je ta oseba podobna nam, moramo se spomniti človeškosti vsake osebe. Sprejemanje tujca blagoslavlja nas in pomaga prejemniku naše gostoljubnosti.
V Božji družini ni tujcev, temveč nekaj takega kot sorodniki. Sorodstvo je uresničitev Božjih sanj. Gre za to, da si predstavljamo krog sočutja in si nato predstavljamo, da nihče ne stoji zunaj tega kroga. Kajti vse, kar storite z ljubeznijo, ima večno vrednost.
Danes nam Kristus Kralj pravi: “Kar storite za druge, storite zame.”
Tom Cox, The Sacred Heart Messenger, november 2023
Preberi več
Bog objema vsakega od nas
Kristus je vstal v nas. Včasih smo preveč zaposleni, da bi videli to resnico. Toda ko to storimo – ko se zavemo, da je Bog resnično v vseh stvareh in objema vsakega od nas – takrat spremenimo svojo držo in pripravljenost. Želimo biti na razpolago temu Bogu ljubezni in sočutja. Želimo izražati Božjo voljo.
Tako naše roke nehajo delati zaradi dela samega in so odprte za božje sanje. Dovolimo božjemu duhu, da deluje skozi naše roke – naša telesa – ponižno in potrpežljivo, ko prepoznavamo svoje edinstven prostor v božjih sanjah. Naše roke se naučijo opravljati Gospodovo delo, ko globlje vstopamo v skrivnost samega Boga.
Eric Clayton, The Sacred Heart Messenger, september 2023