Prisoten drug za drugega in za Boga
Večkrat sem presenečen, ko vidim, kako se ljudje pozdravljajo pred začetkom maše. Zelo očitno je, da se veselijo srečanja.Če kdo manjka drugi vprašajo po njem in sprašujejo, če je v redu. Način pozdravljanja in sprejemanja ljudi jim lahko prinese blagoslov.
Marija je ob prihodu na Elizabetin dom v judovskem hribovju pozdravila Elizabeto. Zaradi tega pozdrava je bila Elizabeta napolnjena s Sv. duhom. Čudovito bi bilo, če bi vsi znali pozdraviti druge tako, da bi v njih zaživel Sv. duh. Ne le, da je Marijin pozdrav Elizabeti pomenil vir blagoslova – tudi Elizabetin pozdrav Mariji je bil vir blagoslova za Marijo.
S pozdravom Mariji, jo Elizabeta priznava za najbolj blagoslovljeno med vsemi ženami zaradi posebnega otroka, ki ga nosi v telesu in zaradi njene vere glede obljube, ki ji jo je Gospod izrekel po angelu Gabrielu.
To je bilo srečanje med dvema ženama, ki je obe približalo Gospodu. To je vzorec za nas. Naša poklicanost je, da smo navzoči za druge. Pozdravimo jih na način, ki jih približa Gospodu in ustvari prostor, da Gospod v njih bolj zaživi.
Martin Hogan, The Word in Near You, on Your Lips and in Your Heart
Preberi več
Pomagati trpečim
Nekoč sem bil ponosen lastnik mopeda, ki sem ga uporabljal kot poceni prevoz na delo v bolnišnico. Nekega lepega sončnega dne sem se kot običajno odpravil na delo. Naenkrat se je nebo odprlo in na popolnoma izsušen asfalt se je ulila neverjetna količina dežja.To je bila zelo nevarna situacija. Bil sem v velikem krožišču in kolo je zdrsnilo, mene pa je vrglo na tla. Obležal sem na tleh, nisem se mogel premakniti. Takrat se je približal avtomobil. Izstopila sta dva zdravnika, ki sta me pregledala in poklicala prvo pomoč. Meni je bilo nerodno priti v bolnišnico, na svoje delovno mesto, in povedati, kaj se je zgodilo. A oni so me obravnavali z vso prijaznostjo in skrbjo, začutil sem enako sočutje, kot ga namenjajo vsem ljudem okrog mene. Na srečo nisem utrpel večjih poškodb. Še isti dan sem bil odpuščen – in hvaležen, da sem živ.
Nekaj let pozneje sem se v Londonu znašel na kraju neke nesreče. Mladega dostavljavca pic je povozilo z motorja. Ni govoril angleško in je bil očitno v stiski. Poskušal sem ga potolažiti, ko smo čakali na reševalno vozilo. Ko so mu reševalci priporočili, naj gre v bolnišnico, je vstal in se spotaknil, motor pa pustil ob cesti. Sumil sem, da je bil morda to delavec brez dokumentov, ki se je bal, da bo izgubil službo ali da ga bodo deportirali. Srce me je bolelo zanj.
Velikokrat srečamo ljudi, ki so jih udarile hude izkušnje. Nekateri trpijo velike telesne bolečine, druge tlačijo temni oblaki žalosti – zaradi izgube, ki življenje oropa veselja. Gospodarska stiska in politični pretresi kratijo svetovni mir. Polagajmo svoje roke v poveličane Jezusove roke, da bomo okrepljeni z njegovo milostjo. Tako bomo lažje iztegniti roko prijateljstva vsem, ki trpijo.
s. Siobhan O’Keeffe, The Sacred Heart Messenger, januar 2023
Bog je vedno prisoten
Spomnim se, da sem med zaprtjem v času Covida obiskal starejšo žensko, ki je živela sama. Maši je sledila na prenosnem računalniku svoje vnukinje. Na obeh straneh zaslona je imela prižgano svečo in nekaj rož v vazi, “da bi počastila Gospodovo navzočnost v mojem domu in srcu,” je rekla. Njena otipljiva vera me je globoko ganila.
Ta dogodek me je spomnil, da je Gospodova navzočnost resnično v sredi naših besed, čaščenja in pričevanja. Njegova navzočnost je za tančico naših skrbi, bojev in dvomov. Preprosto in globoko Gospod je tam, za nas in z nami, kot nam je obljubil, da bo do konca dni. Vse, kar se v Cerkvi pomembnega zgodi, se začne z videnjem Gospoda med nami. On trpi in spreminja vse naše človeške dvome.
Gospod nam pravi,
“Če ne veste, zakaj je to pomembno,
Poiščite nekoga, ki to razume,
otroke, revne, pozabljene.
Učite se od njih.
Učili se boste od mene.
Našli boste življenjsko poslanstvo.
Našli boste počitek za svojo dušo.
Sedite in jejte.
John Cullen, The Sacred Heart Messenger, september 2023
Preberi več
Kako moliti
Naš odnos z Bogom vključuje celo življenje, a se še posebej izraža v molitvi. Ko se naše doživljanje samega sebe spreminja, se bo spremenil tudi odnos do Boga. Izkušnja Božje ljubezni lahko privede do spremenjenega odnosa z Bogom in posledično do spremembe v molitvi in občutenju samega sebe.
Če se naša podoba o sebi spremeni, se bo spremenila tudi naša podoba o Bogu in molitev, prav tako pa se bo spremenil tudi naš odnos do drugih. Vsi ti elementi so povezani in vplivajo drug na drugega. Opazovanje tega, kar se dogaja v nas, olajša gibanje kot odziv na Gospodovo delovanje. Molitev, ki je “resnična” in povezana z življenjem, nam bo pomagala odpreti vrata spremembam ali pa nam bo pomagala opaziti, kaj jo ovira. Odvračala bo največjo pozornost od nas samih in od tega, kako moramo biti ali kako bi morali biti v molitvi in v življenju. Potreben je čas, če želimo ustaviti prepričanje, da bo nekega dne “vse prav”. Še naprej moramo priznavati, da potrebujemo Boga, da mu dovoljujemo, da nas vodi.
Izgovarjati molitev ni isto kot moliti. Sčasoma lahko postanejo Božje želje v ospredju naše molitve in se manj osredotočamo na sebe. Vnašanje resničnih življenjskih vprašanj v molitev vključuje odprtje za spremembo v vseh tukaj obravnavanih odnosih – s samim seboj, Bogom in drugimi. Če opazimo spremembe v tem, kako doživljamo Boga, ali v našem občutku sebe kot ustvarjenega po Božji podobi, ali v sami molitvi, smo vabljeni, da jih povežemo med seboj. To nam odpira širšo razsežnost teh odnosov in bogastvo, ki ga vsebujejo. Povezava med molitvijo in življenjem postane očitnejša.
Michael Drennan DJ, See God Act: The Ministry of Spiritual Direction
Narava kot kraj svetosti
Vrtovi ponujajo vrsto možnosti za nadobudne mistike! To so varni kraji, kraji življenja, ki so polni lepote. Kjer je vrt, je tudi voda in živa bitja s svojo raznoliko lepoto. Charles Darwin, ki se ga spominjamo kot zagovornika evolucije, si je samega sebe predstavljal kot opazovalca narave. Večino svojega življenja je posvetil kontemplaciji najpreprostejših stvari. Svoje veliko delo Izvor vrst je zaključil z zapisom: „Zanimivo je kontemplirati kompleksnost brega …“. Ta skromni breg, ki ga je preučeval, je bil odet s številnimi rastlinami, s petjem ptic, letenjem žuželk in plazenjem črvov po vlažni zemlji. To ga je napeljalo k spoznanju, da so „vse te prefinjeno zgrajene oblike, ki so si med seboj tako različne in odvisne druga od druge … nastale zaradi zakonov, ki delujejo okoli nas“.
Poiščite svojo breg, razmislite o njem, premislite o njegovi zgodovini in o tem, kar vam želi povedati. Naj bo to vaš sveti kraj, kjer se boste zaljubili v naravo in njenega stvarnika. Naj preproga življenja zaživi pod vašim pogledom. Morda boste tako kot Darwin vzkliknili: “To je bil zame veličasten dan, kot da bi slepemu dali oči.”
Brian Grogan DJ, Finding God in a Leaf: The Mysticism of Laudato Si’
Gospod pride k tistim, ki ga iščejo v molitvi
Presenetljivo je, da so v evangelijih vdove obravnavane zelo pozitivno. V eni od Jezusovih prilik vdova pri skorumpiranem sodniku zahteva pravico, do katere je upravičena, dokler ga končno ne prisili, da jo ta vzame v poštev. Jezus nam je to priliko povedal kot spodbudo, naj vedno molimo in ne izgubimo poguma. Ob neki drugi priložnosti je bil Jezus v jeruzalemskem templju. Tam je videl vdovo, ki je v tempeljsko zakladnico položila dva bakrena kovanca. To je bilo vse, kar je imela za svoje preživetje. Jezus je svojim učencem postavil njo za zgled popolnega darovanja samega sebe Bogu. V enem od evangelijev najdemo vdovo po imenu Ana, ki ni nikoli zapustila templja in je noč in dan s postom in molitvijo služila Bogu.
Vdove so bile v Jezusovem času ranljive. Če niso imele otrok, so bile še posebej ranljive. Morda jih je prav njihov ranljivi položaj spodbudil, da so se zaupale Bogu. Niso imele opore, a so se lahko oprle na Boga. Na svetu so bile osamljene in tako je v njihovem življenju obstajal prostor, ki je bil napolnjen z Bogom.
Ana je bila v stalnem molitvenem občestvu z Bogom. Bilo je povsem primerno, da je prišla ravno takrat, ko sta Marija in Jožef prinesla otroka v tempelj in je Simeon oznanil, kdo bo ta otrok. Kasneje je odrasli Jezus rekel: „Prosite in vam bo dano; iščite in boste našli“. Ana je bila oseba, ki je v molitvi iskala Gospoda. Nekega dne je našla tistega, ki ga je iskala. Ko ga je našla, ga podelila drugim. O otroku je govorila vsem, ki so se veselili osvoboditve Jeruzalema. Od te vdove se lahko veliko naučimo. Spominja nas, da Gospod pride k tistim, ki ga v molitvi iščejo, in nas spodbuja, naj z drugimi delimo Gospoda, ki je prišel k nam.
Martin Hogan, Božja beseda je živa in dejavna
Preberi več
Poklic služenja
Ko gledaš duhovnika v svoji župniji, pomisli koga vidiš in ne kaj vidiš. Kdo je ta človek, ki je v nekem obdobju svojega življenja začutil klic Boga, da postane duhovnik. Ta, ki pozna negotovost, dvom in razočaranje, a tudi ta, ki mu vera prinaša zadovoljstvo, duhovništvo pa je njegova izbrana življenjska pot. Ta, ki ceni prijazno besedo in nujno potrebuje podporo tvoje molitve. Če na duhovnika gledamo kot na kaj, nam on postane funkcija, ponudnik storitev in nekaj, na kar se je treba obrniti, ko je potrebna storitev. Ko je Jezus poslal dvanajsterico, je vedel, da jih ljudje potrebujejo prav tako kot oni njih. Ta resnica ostaja nespremenjena.
Zdaj pomisli na duhovnike, ki jih poznaš, na redovnike, ki jih poznaš, in se spomni trenutkov v življenju, ki so jih preživeli s tabo. V trenutkih žalosti, žalovanja, negotovosti, strahu, bolezni, težav, pa tudi v praznovanju in veselju, kje je bil on ali ona? Verjetno je bil zelo blizu tebi in tvojim. Ko slišiš kritike na račun duhovnikov ali redovnikov, jih morda, če so iskrene, sprejmi in razumi ter sočustvuj. Ko pa meniš, da niso upravičene, lahko rečeš: “To ni bila moja izkušnja” – vsaj s tem priznaš pot izbrano pot kot odgovor na Božji klic. Jezus je namreč opazil ljudi in začutil, da potrebujejo duhovnike v svojih vrstah. Morda spregovori po maši; nasmeh, stisk roke in: ‘Hvala za to, veseli smo, da si tu med nami. Mimogrede, ta konec tedna sem molil zate.’
Vincent Sherlock, Let Advent be Advent
Preberi več
Bog je naša najgloblja želja
Mistika si predstavljamo kot nekoga, ki veliko časa preživi v samoti, v molitvi, odrezan od sveta, ki je moteč. Vendar pa je mistika narave dar za vsakogar! Morda niste tiste vrste oseba, ki veliko časa preživlja sama z Bogom. Toda, ali se med opazovanjem narave čedalje bolj čudite in zavedate, da vam vsak delček stvarstva poje pesem in vabi, da se ujamete v njegovo melodijo? Ali se v vas pojavljajo občutki strahospoštovanja, ko tu in tam doživite nekaj takih trenutkov, in se čudite, kaj vse narava ustvarja? Ali lahko, ko vas skrbi zmedenost življenja, zaobjamete s hvaležnostjo to stanovitnost naravnih zakonov rasti? Ali lahko upate, da morda Bog tega našega kaotičnega sveta ni prepustil svetnim uničujočim napravam, ampak ga ustvarjalno vodi v predvideno lepoto?
Papež govori:
Čutiti vsako bitje, ki poje himno svojega obstoja, pomeni živeti radostno v Božji ljubezni in upanju. Kontemplacija stvarstva nam omogoča, da v vsaki stvari odkrijemo nauk, ki nam ga Bog želi posredovati, saj za vernika kontempliranje stvarstva pomeni slišati sporočilo, prisluhniti paradoksalnemu tihemu glasu. (Laudato Si, 85)
Biti mistik ne pomeni obrabiti si kolena – čeprav Bog nekatera srca pritegne k tej tihi intimnosti. Vse, kar moraš storiti je, da dolgo in ljubeče gledaš stvarstvo in mu dovoliš, da spregovori tvojemu srcu.
Brian Grogan DJ, Finding God in a Leaf: The Misticism of Laudato Si’
Preberi več
Upravljati svobodo
Nisem se zavedal, da je Dachau tako blizu mesta München. Iz neznanega razloga sem mislil, da se bom izgubil nekje na podeželju – izven vidnega polja in misli. Ko sem ga obiskal pa sem ugotovil, da je bilo taborišče zgrajeno v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja. Ni bilo zgrajeno za zapor določene etnične skupine, temveč vseh, ki se javno niso strinjali s Hitlerjevo politiko. To se je sčasoma spremenilo.
Ogled je bil hkrati mračen in zanimiv. Stvari, ki so mi ostale v spominu, je bilo veliko, a enega dela ogleda ne bom nikoli pozabil: ko je vodnik opisal zadnje dneve, ko so nemški vojaki zapustili taborišče, zapornike pa pustili na njihovih ležiščih. Ko so zaporniki izvedeli, da so vojaki odšli, so želeli zapustiti taborišče, a zavezniški častniki, ki so bili odgovorni zanje, so vztrajali, naj ostanejo tam, kjer so. Čez nekaj dni so zavezniške enote našle pot v taborišče in zapornike osvobodile. Vojaki so bili pretreseni nad tem, kar so našli.
Poveljniki zavezniških taborov so imeli prav. Če bi se ujetniki takoj odpravili na odprto, bi lahko umrli ali pa bi jih napadle napredujoče enote, ki od daleč ne bi vedele, kdo so ti ljudje, ki se jim približujejo.
Nekaj časa sem obstal v tišini, saj je bil ogled skoraj pri kraju. Neki tihi glas je prodrl v mojo dušo in rekel: “Velikokrat je težje obvladati svobodo kot ujetništvo.” Ta tihi glas in podoba tistega zaporniškega taborišča sta se mi vrnila ob številnih priložnostih, ko sem se soočal s spremembami, novimi izzivi in priložnostmi.
Alan Hilliard, Potopiti se v življenje: 40 razmišljanj za krhko Zemljo
Živeti v navadnem času
V vsakem letu je triintrideset ali štiriintrideset navadnih nedelj (odvisno od datuma velike noči). Izraz „navadna“ pomeni nekaj, kar ni posebno ali značilno. Vendar “navaden” predstavlja večino liturgičnega leta in v cerkvenem koledarju še zdaleč ni nepomemben in nezanimiv. Ta čas se imenuje „navadni“, ker je oštevilčen. Latinska beseda „ordinalis“ se nanaša na številke v nizu. Tedni navadnega časa predstavljajo urejeno življenje Cerkve, ko ne praznujemo in se ne postimo. Navadni sledi božičnemu času in se konča, ko se začne postni čas. Drugi del se začne po binkoštih in nas vodi v advent.
Zgodba o Jezusovem življenju, poslanstvu, sporočilu in služenju se odvija v navadnem času: čudeži, prilike, poklic dvanajsterih, pridiga na gori, dar kruha življenja – vse to nas povezuje z evangeljsko potjo, ki smo ji vabljeni slediti.
Tako kot vsi liturgični časi je tudi navadni čas namenjen temu, da ga živimo! Nismo pasivni sprejemniki liturgije ali krščanskega življenja. Poklicani smo, da smo polni, dejavni udeleženci Jezusovega raznovrstnega življenja in da v liturgijo vnašamo vsakdanjost svojega življenja.
Navadni čas je vse prej kot navaden ali običajen čas. To je čas, ko Bog v življenju običajnih ljudi počne izjemne stvari. To je zavedanje, da so trenutki našega vsakdanjika nabiti z Božjo navzočnostjo.
Poskušajmo slediti tej evangeljski poti v navadnem času: tukaj in zdaj, v zmedi, neredu, skrivnosti in vsakdanjosti. Tu je Bog.
John Cullen, The Sacred Heart Messenger, junij 2023
Preberi več