Bog nas spremlja v trenutkih strahu

V neznanem mestu so mi rekli, naj se za prehod čez cesto priključim domačinu – z njim bom varen. V mestu, polnem prometa, me je bilo strah. Strah sem ob tej priložnosti premagal s pomočjo druge osebe, nekoga, ki mi je pomagal prečkati cesto.
Mnogi naši strahovi se razblinijo, če jih delimo z drugimi; ne izginejo takoj, a se preobrazijo. Lahko pomagamo eden drugemo, saj nas je včasih vse strah, tako kot je bilo ljudi strah (in jih še vedno je) pred COVIDom. Ob izgubi se ustrašimo, da bomo osamljeni, da smo ostali sami. Enako je tudi v starejših letih. Vsi imamo takšne strahove in jih lahko vnesemo v svoj odnos z Bogom. Takšen je bil Job v Stari zavezi. Bal se je, da bo izgubil svojega Boga, a ker je bil z Bogom iskren, je lahko živel s svojim strahom. Jezusa je bilo v vrtu Getsemani strah, vendar je pozneje z zaupanjem v Očeta šel v smrt brez strahu.
Naj nas Bog blagoslovi z veseljem, da hodimo z njim, da nas spremlja v trenutkih strahu in nam pomaga živeti življenje z zaupanjem in trdnostjo. Jezusov izrek v evangeliju se glasi: “Ne boj se. Jaz grem vedno pred tabo. Pridi, hodi za menoj. Naša molitev je lahko: “Gospod, pomagaj mi verovati, da se ne more zgoditi nič, s čimer se ti in jaz skupaj ne bi mogla soočiti in premagati.

Odlomek iz The Sacred Heart Messenger, julij 2023

Preberi več

Naša zvezda vodnica

Velikokrat molimo: ‘Jezusovo Srce, stori, da bodo naša srca podobna tvojemu’. Molimo, da bi bili tako velikega srca kot Jezus, v sočutju in skrbi za vse stvarstvo.
Herodov bog je v zgodbi o Svetih treh kraljih majhen, ustvarjen po Herodovi podobi in njemu podoben. Njegov bog je tako majhen kot njegov vpliv, ki ni trajal, in tako majhen kot dragoceni kamen v njegovi kroni. Boga je naredil tako majhnega, kot je bil domet njegovega srca, ki je v drugih iskal le tisto, kar je lahko dobil, ne pa tistega, kar je lahko dal. Njegova želja po moči je tako močna, da ubije celo majhne otroke, ki bi ga lahko ogrozili. Delček njega je pozneje v življenju želel videti in slišati Jezusa, a le zato, da bi ga obsodil.
Bog Svetih treh kraljev pa je bil velik Bog! Dovolj velik, da je modrece pripeljal do Betlehema. Sledili so zvezdi ljubezni, dobrote, vere, poguma, vzdržljivosti in pravičnosti. Tp je bila zvezda vodnica, katere luč, Božja luč, nikoli ne ugasne. Njihov Bog je bil dovolj velik, da so ga prepoznali v majhnem otroku. Iskali so in našli, kar so iskali, čeprav morda niso bili prepričani, kaj bodo našli.
Zvezda vodnica je zvezda ljubezni in vprašanj, radosti in žalosti naše življenjske poti. Živi v srcih vseh, ki so na naši poti. Tako kot sveti Frančišek Asiški tudi mi v množici ljudi ne vidimo množice, temveč ljubezen in Božjo podobo, pomnoženo v vseh. Njegov Bog je bil velik. Tako kot Jezus je tudi njegova skrb za Božji svet segala do vsakega človeka, ki ga je Bog ustvaril, do vsake bilke trave in vsega, kar ima življenje.

Odlomek iz The Sacred Heart Messenger, januar 2023

Preberi več

Največji dar

Silvano Fausti DJ je napisal različico božične zgodbe, ki je priljubljena v italijanskih osnovnih šolah. Kaleb je bil tisto sveto noč najrevnejši med pastirji v bližini Betlehema. Imel je le dve ovci. Ko se je angel prikazal pastirjem in jim rekel, naj gredo v mesto in poiščejo svojega Odrešenika v jaslih v jami, so na hitro zbrali nekaj daril, ki so jih imeli pri roki. Eden je prinesel piščanca, drugi sveže pečen kruh, tretji pa košarico sadja. Kaleb jim je sledil, a bil je tako reven, da ni imel nobenega darila.

Ko so pastirji prišli do jame, so vstopili vanjo, vsak s svojim darom. Pokleknili so pred Jezusom. Kmalu so prišli tudi drugi ljudje. Vsak je prinesel darilo v čast svetemu otroku. Kaleb se je držal v ozadju. Bil je v zadregi, da bi se približal s praznimi rokami.

Marija in Jožef sta se zaradi obiskovalcev počutila preobremenjena. Težko je bilo obvladovali množico in vsa ta koristna darila, še posebej, ker je imela Marija Jezusa v rokah. Opazila je Kaleba, ki je s praznimi rokami in žalostnim izrazom stal nekoliko stran. Prosila ga je, naj se približa, in mu dala otroka v naročje, medtem ko je ona urejala darila. Kalebove roke niso bile več prazne. Pravzaprav je imel v rokah največje darilo od vseh.

Tudi če lahko za božič Gospodu ponudimo le malo ali nič, je ta revščina lahko sama po sebi dovolj velik dar, da sprejmemo Božjega Sina.

Odlomek iz The Sacred Heart Messenger, december 2023

Preberi več

Kristus se vsako leto znova rodi v naših srcih

Mnogim ljudem je pozimi neprijetno; zaradi hladnega vremena in pomanjkanja sončne svetlobe je ta letni čas lahko taževen. A v teh tednih kristjani praznujemo nekaj neverjetnega: Bog vstopi v človeško kožo in živi med nami kot popolna človeška oseba na način, ki ga še vedno težko ubesedimo. Jezus – palestinski Jud, ki se je rodil v brezdomski družini v zavetišču za živali, v oddaljenem delu rimskega imperija – je bil od vsega začetka odrinjen na rob družbe. Kljub temu je spremenil tek zgodovine in še danes spreminja naša življenja.

Vsakič, ko so se v našem svetu odvijale bitke, nekoč in danes, se je rodil Bog. Kristus se vsako leto znova rodi v naših srcih, če mu le znamo narediti prostor. V našem svetu ga najdemo, če zavestno pogledamo v najbolj običajne kraje. Ko na božično jutro prižgemo belo svečo na adventnem vencu, se spomnimo, kaj predstavlja: mir, edinost in upanje, po katerih svet hrepeni. Vabljeni smo, da se veselimo skupaj z angeli in pastirji ter skupaj pojemo: “Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem”.

Izvleček iz The Deep End: A Journey with the Sunday Gospels in the Year of Mark Tríona Doherty in Jane Mellet

Preberi več

“Pojdi zdaj v Betlehem

O božič velikokrat piše, da je “čarobno” obdobje: praznična srečanja, pesmi, filmi, božično jutro z navdušenimi obrazi otrok, tradicije, ki jih nosimo iz otroštva – vse to vzbuja močna čustva. Vendar je nekaj, kar presega vse to: že poznana zgodba o pastirjih.

Približno 2000 let pozneje se naš vsakdanjik ustavi ob prihodu božiča in te “dobre novice o velikem veselju” (Lk 2,10). Tako kot pastirji smo tudi mi vabljeni, da stopimo iz vsakdanjega življenja, zapustimo izzive in skrbi ter “gremo zdaj v Betlehem”; tam se srečamo z otrokom Jezusom v jaslih, začutimo njegovo novost in človeško ranljivost. Živimo v svetu, ki se zdi vse bolj negotov, temačen in strašljiv. Ne moremo se izogniti vsakodnevnim novicam o vojnah, lakoti, množičnih pobojih, sovražnih napadih na manjšine, zaskrbljujočim novicam o podnebju in planetu. Pomembno je, da se ukvarjamo s tem. Vendar nas naval slabih novic lahko vznemiri glede prihodnosti ter varnosti nas in naših bližnjih. Božični dan je priložnost, da tako kot pastirji stopimo iz vsakdana in obiščemo božične jaslice. Ta prizor ima še vedno moč, da nas presuni in gani. S seboj nosimo svoje skrbi in tesnobo. Morda jih za nekaj časa zapustimo, saj kot Marija globoko razmišljamo in cenimo skrivnost Boga, ki je z nami. Svet bo še vedno na svojem mestu, da se vrnem vanj. Tako so se vrnili pastirji, ki so prinesli s seboj novo perspektivo in upanje.

Izvleček iz The Deep End: A Journey with the Sunday Gospels in the Year of Mark Tríona Doherty in Jane Mellett

Preberi več

Biti z naravo

V tem letnem času se odmaknem od prehitrega tempa tega sveta in si vzamem čas miru za razmislek. Narava je sestavni del mojega vsakdanjega duhovnega življenja. V svetem prostoru narave globoko začutim, kaj pomeni biti del mreže življenja – pripadnost širši vesoljski zavesti.

Moja notranja povezanost z Bogom preko narave mi pomeni delovanje Svetega Duha. Od nekdaj sem močno povezan z živimi bitji tega planeta. S svojo željo po bolj trajnostnem in zavestnem načinu življenja se odzivam na Laudato Si’, vabilu k ekološkemu spreobrnjenju.

Pristop k duhovnosti preko narave je lahko rešitev za občutek odtujenosti in nepovezanosti s Cerkvijo, z globalno skupnostjo in celo z našo vlogo v sedanji globalni krizi podnebnih sprememb. Ko si prizadevamo obnoviti to vez, da premagamo sedanje družbeno-ekološke krize, ki ogrožajo naše preživetje na tej zemlji, poglabljamo tudi svojo vero. Thomas Berry je modro pripomnil: “Usode ljudi ni mogoče ločiti od usode zemlje.

Odlomek iz The Sacred Heart Messenger, december 2021

Preberi več

Priprava na advent

Tako kot se ne zavedamo zraka, je Božja navzočnost vedno okoli nas, a je nikoli ne opazimo. Pot vere je dar ljubečega Boga, ki naredi prvi korak. Potrpežljivo, tiho, skoraj sramežljivo čaka na človekov odziv. Življenje je poklicanost – klic k iskanju tega sramežljivega Boga.

Advent je čas, ko se spomnimo na številne neusklajenosti v našem verovanju. Ta najmočnejša navzočnost je izbrala, da se nam bo pokazala kot nemočna.

Ko se pripravljamo na praznovanje Besede, ki je postala meso, se mora naša vera poglobiti. Naša vera iskreno sprejema temo, v kateri iščemo več svetlobe. Zaradi tega je advent čas ljubečega čaščenja, resničnega dejanja nadnaravnega upanja in ljubeče predanosti sramežljivemu Bogu.

Ta sramežljivi Bog nas v adventu opominja, da so v življenju pomembni odnosi, ne stvari. Največje veselje izhaja iz dobrih odnosov. Največje žalosti in trpljenja pa ne prinaša izguba službe ali premoženja, temveč porušeni odnosi in taki, ki jih je zaznamovala izdaja. Vsi ljubezenski odnosi imajo korenine v ljubezni, ki nam jo daje ta sramežljivi Bog.

Izvleček iz Let Advent be Advent Vincenta Sherlocka

Preberi več

V vsem najti Boga

Danes, v našem raznolikem svetu, prihajamo k veri od različnih krajev in iz različnih okolij. Vera v Kristusa je nekakšen veliki izenačevalec. Molitev je duhovna disciplina, ki se je moramo vsi naučiti. O molitvi si lahko zastavimo več vprašanj: Kako molimo? Kaj je osebna molitev? Kako lahko razvijam svoje molitveno življenje?

Iskanje Boga v vseh stvareh je sestavni del ignacijanskega svetovnega nazora. “Svet je poln Božje veličine” (Gerard Manley Hopkins). Bog je navzoč v naših življenjih, ‘dela za nas’ v vseh stvareh; z vero ga lahko odkrijemo v vseh naravnih in človeških dogodkih, v zgodovini kot celoti in predvsem v življenjski izkušnji posameznika.

Izvleček The Sacred Heart Messenger revija, junij 2022, Sunny Jacob DJ

Preberi več

Tema in svetloba

Gospod, zavedanje o tvoji ljubezni lahko tako zlahka zdrsne iz mojega srca – takoj, ko pride do nesreče, začnem dvomiti. Moj mali um se začne vrteti. Sprašujem te: “Kako si mi lahko to storil?” ali “Kako si lahko dopustil, da se je to zgodilo nekomu drugemu? Temna stran stvari lahko tako hitro zasenči svetlobo. Rečem – oprostite mi za to! – ‘Kam, za vraga, si odšel?’ Moji demoni se takrat veselijo. Naj raje sledim tvojemu načinu. Praviš nam, da je bila na začetku tema nad zemljo, potem pa si ustvaril svetlobo. Zakaj si dopustil, da je tema dobila svoje mesto, zakaj je nisi izbrisal? A tako svetloba kot tema imata svoje mesto v tvojem načrtu. To mi pomaga! Zaradi tega se manj čudim temi, ki je okoli mene, in se osredotočim na dejstvo, da se bo svetloba vrnila. Ne smem pričakovati sveta brez teme. Ker si prišel na svet kot božanska luč, je tema potisnjena nazaj in ne more zasenčiti svetlobe. Osredotočiti se moram nate kot svetlobo, ki oddaljuje temo in se iznajdljivo spopada s trpljenjem in zlom. V nekem drugem svetu bo vsem nam sijala večna svetloba. Za zdaj pa mi pomagaj, da bom tudi sam živel v svetlobi in se bojeval s temo, kot to počneš ti. Navsezadnje sem neskončno ljubljen in ti želiš, da sem “luč sveta”. Naj verujem, da potrpežljiva vztrajnost osvetljuje tisto, kar je od znotraj temno. Tako je bilo na Kalvariji in tako je lahko tudi v mojem življenju.

Izvleček iz I Am Infinitely Loved avtorja Briana Grogana DJ

Preberi več

Odziv na klic Zemlje

Naši zasloni so polni grozljivih podob podnebnih sprememb, ki jih vse pogosteje imenujemo podnebna kriza ali celo podnebna katastrofa. Ta kriza ni nekaj, kar se dogaja v drugih delih sveta, temveč se dogaja v svetu, ki je samo en. Planet, ki si ga delimo, ni le naš “skupni dom”, ampak je naš edini dom. Planeta B ni.

Naša prihodnost – in prihodnost sveta – je odvisna od tega, ali se bomo soočili s svojo odgovornostjo na svetovni in lokalni ravni. Spreobrnjenje in vera, odziv na krik zemlje in krik revnih, zahtevata velike spremembe v našem načinu življenja, v našem življenjskem slogu. Spreminjanje našega načina življenja si zasluži naziv spreobrnjenje, saj pravo spreobrnjenje ni le zunanja sprememba, temveč zahteva spremembo srca, preobrazbo od znotraj. Sprememba od znotraj je lahko trajna le, če jo hrani tisti, ki živi v vsakem človeku. Srečanje z Gospodom v Božji besedi, v življenju Cerkve in drug v drugem je hrana, ki preoblikuje naša življenja. Tam odkrijemo korenine ekološkega spreobrnjenja.

Izvleček iz The Sacred Heart Messenger, marec 2022, nadškof Dermot Farrell

Preberi več