Poklic služenja
Ko gledaš duhovnika v svoji župniji, pomisli koga vidiš in ne kaj vidiš. Kdo je ta človek, ki je v nekem obdobju svojega življenja začutil klic Boga, da postane duhovnik. Ta, ki pozna negotovost, dvom in razočaranje, a tudi ta, ki mu vera prinaša zadovoljstvo, duhovništvo pa je njegova izbrana življenjska pot. Ta, ki ceni prijazno besedo in nujno potrebuje podporo tvoje molitve. Če na duhovnika gledamo kot na kaj, nam on postane funkcija, ponudnik storitev in nekaj, na kar se je treba obrniti, ko je potrebna storitev. Ko je Jezus poslal dvanajsterico, je vedel, da jih ljudje potrebujejo prav tako kot oni njih. Ta resnica ostaja nespremenjena.
Zdaj pomisli na duhovnike, ki jih poznaš, na redovnike, ki jih poznaš, in se spomni trenutkov v življenju, ki so jih preživeli s tabo. V trenutkih žalosti, žalovanja, negotovosti, strahu, bolezni, težav, pa tudi v praznovanju in veselju, kje je bil on ali ona? Verjetno je bil zelo blizu tebi in tvojim. Ko slišiš kritike na račun duhovnikov ali redovnikov, jih morda, če so iskrene, sprejmi in razumi ter sočustvuj. Ko pa meniš, da niso upravičene, lahko rečeš: “To ni bila moja izkušnja” – vsaj s tem priznaš pot izbrano pot kot odgovor na Božji klic. Jezus je namreč opazil ljudi in začutil, da potrebujejo duhovnike v svojih vrstah. Morda spregovori po maši; nasmeh, stisk roke in: ‘Hvala za to, veseli smo, da si tu med nami. Mimogrede, ta konec tedna sem molil zate.’
Vincent Sherlock, Let Advent be Advent
Preberi več
Bog je naša najgloblja želja
Mistika si predstavljamo kot nekoga, ki veliko časa preživi v samoti, v molitvi, odrezan od sveta, ki je moteč. Vendar pa je mistika narave dar za vsakogar! Morda niste tiste vrste oseba, ki veliko časa preživlja sama z Bogom. Toda, ali se med opazovanjem narave čedalje bolj čudite in zavedate, da vam vsak delček stvarstva poje pesem in vabi, da se ujamete v njegovo melodijo? Ali se v vas pojavljajo občutki strahospoštovanja, ko tu in tam doživite nekaj takih trenutkov, in se čudite, kaj vse narava ustvarja? Ali lahko, ko vas skrbi zmedenost življenja, zaobjamete s hvaležnostjo to stanovitnost naravnih zakonov rasti? Ali lahko upate, da morda Bog tega našega kaotičnega sveta ni prepustil svetnim uničujočim napravam, ampak ga ustvarjalno vodi v predvideno lepoto?
Papež govori:
Čutiti vsako bitje, ki poje himno svojega obstoja, pomeni živeti radostno v Božji ljubezni in upanju. Kontemplacija stvarstva nam omogoča, da v vsaki stvari odkrijemo nauk, ki nam ga Bog želi posredovati, saj za vernika kontempliranje stvarstva pomeni slišati sporočilo, prisluhniti paradoksalnemu tihemu glasu. (Laudato Si, 85)
Biti mistik ne pomeni obrabiti si kolena – čeprav Bog nekatera srca pritegne k tej tihi intimnosti. Vse, kar moraš storiti je, da dolgo in ljubeče gledaš stvarstvo in mu dovoliš, da spregovori tvojemu srcu.
Brian Grogan DJ, Finding God in a Leaf: The Misticism of Laudato Si’
Preberi več
Upravljati svobodo
Nisem se zavedal, da je Dachau tako blizu mesta München. Iz neznanega razloga sem mislil, da se bom izgubil nekje na podeželju – izven vidnega polja in misli. Ko sem ga obiskal pa sem ugotovil, da je bilo taborišče zgrajeno v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja. Ni bilo zgrajeno za zapor določene etnične skupine, temveč vseh, ki se javno niso strinjali s Hitlerjevo politiko. To se je sčasoma spremenilo.
Ogled je bil hkrati mračen in zanimiv. Stvari, ki so mi ostale v spominu, je bilo veliko, a enega dela ogleda ne bom nikoli pozabil: ko je vodnik opisal zadnje dneve, ko so nemški vojaki zapustili taborišče, zapornike pa pustili na njihovih ležiščih. Ko so zaporniki izvedeli, da so vojaki odšli, so želeli zapustiti taborišče, a zavezniški častniki, ki so bili odgovorni zanje, so vztrajali, naj ostanejo tam, kjer so. Čez nekaj dni so zavezniške enote našle pot v taborišče in zapornike osvobodile. Vojaki so bili pretreseni nad tem, kar so našli.
Poveljniki zavezniških taborov so imeli prav. Če bi se ujetniki takoj odpravili na odprto, bi lahko umrli ali pa bi jih napadle napredujoče enote, ki od daleč ne bi vedele, kdo so ti ljudje, ki se jim približujejo.
Nekaj časa sem obstal v tišini, saj je bil ogled skoraj pri kraju. Neki tihi glas je prodrl v mojo dušo in rekel: “Velikokrat je težje obvladati svobodo kot ujetništvo.” Ta tihi glas in podoba tistega zaporniškega taborišča sta se mi vrnila ob številnih priložnostih, ko sem se soočal s spremembami, novimi izzivi in priložnostmi.
Alan Hilliard, Potopiti se v življenje: 40 razmišljanj za krhko Zemljo
Živeti v navadnem času
V vsakem letu je triintrideset ali štiriintrideset navadnih nedelj (odvisno od datuma velike noči). Izraz „navadna“ pomeni nekaj, kar ni posebno ali značilno. Vendar “navaden” predstavlja večino liturgičnega leta in v cerkvenem koledarju še zdaleč ni nepomemben in nezanimiv. Ta čas se imenuje „navadni“, ker je oštevilčen. Latinska beseda „ordinalis“ se nanaša na številke v nizu. Tedni navadnega časa predstavljajo urejeno življenje Cerkve, ko ne praznujemo in se ne postimo. Navadni sledi božičnemu času in se konča, ko se začne postni čas. Drugi del se začne po binkoštih in nas vodi v advent.
Zgodba o Jezusovem življenju, poslanstvu, sporočilu in služenju se odvija v navadnem času: čudeži, prilike, poklic dvanajsterih, pridiga na gori, dar kruha življenja – vse to nas povezuje z evangeljsko potjo, ki smo ji vabljeni slediti.
Tako kot vsi liturgični časi je tudi navadni čas namenjen temu, da ga živimo! Nismo pasivni sprejemniki liturgije ali krščanskega življenja. Poklicani smo, da smo polni, dejavni udeleženci Jezusovega raznovrstnega življenja in da v liturgijo vnašamo vsakdanjost svojega življenja.
Navadni čas je vse prej kot navaden ali običajen čas. To je čas, ko Bog v življenju običajnih ljudi počne izjemne stvari. To je zavedanje, da so trenutki našega vsakdanjika nabiti z Božjo navzočnostjo.
Poskušajmo slediti tej evangeljski poti v navadnem času: tukaj in zdaj, v zmedi, neredu, skrivnosti in vsakdanjosti. Tu je Bog.
John Cullen, The Sacred Heart Messenger, junij 2023
Preberi več
Skrita bolečina in pomoč pri ozdravljenju
Vsi smo ranjeni, poškodovani, zlomljeni in v težavah; vsakdo potrebuje zdravljenje. A to ni le zdravljenje telesa. Včasih imamo čustvene brazgotine, prizadeta čustva, žalost ter ozdravitev odnosov in spominov. Zanimivo je, kako krhki, šibki in ranljivi smo.
Veliko ljudi ima nizko samospoštovanje, občutke manjvrednosti, pomanjkanje samozavesti in zaupanja. Verjamejo, da niso dobri. Pot do tovrstnega zdravljenja je v besedah pohvale, spodbude in potrditve.
Kamorkoli greš danes, podari spodbudno besedo in opazuj, kaj se bo zgodilo. Najmočnejša terapija je prijateljstvo. Med prijatelji, ob skodelici čaja, se zgodi več ozdravitev kot v svetovalnicah. Poskrbeti moramo drug za drugega.
Skrivnost je v tem, da se naučimo živeti z bolečino, se z njo spopadati ter se zavedati, da je v redu, če ni v redu. Ni pomembno, kaj se nam zgodi, temveč kako se spopademo s tem, kar se nam zgodi. Ko vam življenje podari limono, jo spremenite v limonado. Malo spodbude, prijazna beseda in poslušanje lahko veliko ozdravijo.
Terence Harrington OFM, The Sacred Heart Messenger, december 2023
Preberi več
Bog je naša najgloblja želja
Za Cerkev je Marija vzor vere, ljubezni in učenosti. V Magnifikatu je četrta lastnost tista, ki podpira vse ostale. Marija velja za vzor želje: pomaga nam prepoznati, kaj si želimo.
Magnificat se začne takole: “Moja duša oznanja Gospodovo veličino in moj duh se veseli v Bogu, mojem Odrešeniku” (Lk 1,46-47). Opazimo, da Marija ne pravi, da je srečna. Sreča je lahko zadovoljstvo, ki ga najdemo za nekaj časa v življenju, medtem ko ima veselje nemirno lastnost, hrepenenje. To, kar iščemo, je pričakovanje – boleče, čudovito pričakovanje. Je nekoliko podobno izkušnji otrok na božični večer, ko čakajo, kaj bo prinesel Božiček. Tega pričakovanja se spominjam veliko bolj živo kot kateregakoli darila, ki sem ga kdajkoli odprl.
Predstavljam si, da je Marija Elizabeti pripovedovala o izkušnji božičnega večera, ki je veliko bolj intenzivna in polna kot izkušnja otrok, ki čakajo na darila. To pa zato, ker hrepeni po tem, kar nosi v svojem telesu: Boga. Sprejema svoje poslanstvo, da rodi Odrešenika. Zdaj si vedno želi tega, kar si njen Sin in Bog, naš Oče, želita za njeno življenje in po njej za življenje Božjega ljudstva.
Vsakič, ko dosežemo pomemben mejnik ali dobimo nekaj, kar smo si želeli že nekaj časa, zadovoljstvo ne traja dolgo. Vedno se pojavi nekaj drugega, kar nas privabi. To se zgodi zato, ker si ne želimo le lepih stvari, temveč lepoto samo; ne želimo te ali one dobre stvari, temveč dobroto samo. Skratka, hočemo Boga. Bog je naša najgloblja želja.
Eamonn Walls DJ, The Sacred Heart Messenger, maj 2023
Preberi več
Bremena
Večina ljudi nosi takšna ali drugačna bremena, ki jim jih velikokrat naložijo drugi. Jezus jasno sporoča, da naš odnos z Bogom naj ne bi bil še dodatno breme za obremenjene ljudi. Med bremeni, ki jih je Jezus nosil, je bilo tudi breme tistih, ki so bili sovražni do vsega, za kar se je on zavzemal. Najbolj obremenjen je bil takrat, ko je visel na križu. To breme je nosil zato, da bi nam pomagal nositi naša bremena. S svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem je v svet spustil moč Božje ljubezni, moč Svetega Duha, moč, ki daje življenje in omogoča življenje. Sv. Pavel je bil obremenjen, ko je iz zaporniške celice pisal cerkvi v Filipih. Vendar je mogel reči: “Vse zmorem po njem, ki me krepi” (Filipljanom 4,13). Gospod nas krepi, da zmoremo nositi svoja bremena in tako pomagamo nositi bremena drugih. Pavel piše galatskim cerkvam: “Nosite bremena drug drugega in tako boste izpolnili Kristusov zakon” (Galačanom 6,2). Kristusov zakon, ki je zakon ljubezni, sad Duha, ne pomeni nalaganja bremen, ampak njihovo odvzemanje.
Martin Hogan, The Word is Near You, on Your Lips and in Your Heart
Preberi več
Naš duhovni dom
Nekoč so nekoga vprašali: “Zakaj si prizadevaš ostati v Cerkvi? Odgovor je bil: ‘Nimam drugega duhovnega doma.’ Slišali bomo besedo in se vrnili, velikokrat v postnem času. Morda se na kratkih ali dolgih potovanjih oddaljimo od Boga. Morda se nam ne zdi, da bi se radi vrnili, a ko se vrnemo, vemo, da smo doma.
Cerkev je dom, ker v njej živi Jezus – ne le v stavbi, ampak v ljudeh. Jezus živi z vsakim od nas, saj je “pri nas doma”. Živi tudi med nami v skupnosti, “kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu”.
Stavba in duh naših srečanj morata biti kot vrnitev domov. V našem cerkvenem domu lahko vsak teden slišimo o različnih potrebah in praznikih župnije. Še posebej se spominjamo bolnih, umirajočih in tistih, ki so odšli pred nami.
Vsak pomaga graditi dom. Duhovnik tega ne more storiti sam. Ali lahko zagotovimo, da ima vsaka župnija skupino za dobrodošlico, skupino, ki ohranja stike z domačini in načrtuje prihodnje dogodke?
Donal Neary DJ, The Sacred Heart Messenger, februar 2023
Preberi več
Naš odnos z Bogom
Prva velika noč je razblinila vsa pričakovanja učencev. Še danes je velika noč taka. Vstali Gospod nas še naprej preseneča. Stoji med nami tudi takrat, ko se zdi, da je upanje izgubljeno; dotakne se nas s svojo navzočnostjo, ko ga najmanj pričakujemo. Ko se najgloblje zavedamo, da mu ne sledimo, nam reče besedo miru, saj on ostaja zvest tudi takrat, ko smo mi neverni. Velika noč oznanja, da se zgodba o našem odnosu z Gospodom ne konča nikoli, saj se prav njegov odnos z nami nikoli ne konča. Še naprej je med nami, nas ščiti s svojo navzočnostjo, nam ponuja svoj dar miru in nas dela za svoje glasnike upanja.
Martin Hogan, The Word in Near You, on Your Lips and in Your Heart
Preberi več
Priti skupaj v Kristusu
V zgodbi o pasijonu sta dve skledi z vodo. Ena je Pilatova, s katero se je očistil vse odgovornosti. Druga je tista, s katero Jezus umiva druge in jih prepoji z obilno ljubeznijo.
V življenju imamo vedno pred seboj dve skledi. Jezus pokaže, da se naš duh poglobi in raste, ko smo na strani razlaščenih. Ko se zmanjša obsedenost s samim seboj, se naše življenje in obzorje razširita. Vzeti brisačo v roke ne pomeni postati preproga za vrata. Nismo poklicani, da služimo željam ljudi, temveč njihovim potrebam. Drugim služimo v Kristusovem imenu. Delimo to, kar imamo, predvsem pa to, kar smo, zlasti z ljudmi, ki so zavrnjeni in odtujeni. Oni so prisotnost življenja, ki nas spreminja, saj nam kažejo Božje srce, preroke, pridigarje in močne priče evangelija. Izzivajo nas z vprašanji, ki nas vznemirjajo, saj nas vodijo k temu, da na pasijon in veliko noč gledamo z novimi očmi in srcem.
Ko se kot skupnost zberemo pri evharistiji, nas Velika noč vabi, da se spomnimo Gospoda. On nam zaupa svojo prihodnost za svet v Cerkvi.
John Cullen, The Sacred Heart Messenger, april 2022
Preberi več