Gospod pride k tistim, ki ga iščejo v molitvi

Presenetljivo je, da so v evangelijih vdove obravnavane zelo pozitivno. V eni od Jezusovih prilik vdova pri skorumpiranem sodniku zahteva pravico, do katere je upravičena, dokler ga končno ne prisili, da jo ta vzame v poštev. Jezus nam je to priliko povedal kot spodbudo, naj vedno molimo in ne izgubimo poguma. Ob neki drugi priložnosti je bil Jezus v jeruzalemskem templju. Tam je videl vdovo, ki je v tempeljsko zakladnico položila dva bakrena kovanca. To je bilo vse, kar je imela za svoje preživetje. Jezus je svojim učencem postavil njo za zgled popolnega darovanja samega sebe Bogu. V enem od evangelijev najdemo vdovo po imenu Ana, ki ni nikoli zapustila templja in je noč in dan s postom in molitvijo služila Bogu.

Vdove so bile v Jezusovem času ranljive. Če niso imele otrok, so bile še posebej ranljive. Morda jih je prav njihov ranljivi položaj spodbudil, da so se zaupale Bogu. Niso imele opore, a so se lahko oprle na Boga. Na svetu so bile osamljene in tako je v njihovem življenju obstajal prostor, ki je bil napolnjen z Bogom.

Ana je bila v stalnem molitvenem občestvu z Bogom. Bilo je povsem primerno, da je prišla ravno takrat, ko sta Marija in Jožef prinesla otroka v tempelj in je Simeon oznanil, kdo bo ta otrok. Kasneje je odrasli Jezus rekel: „Prosite in vam bo dano; iščite in boste našli“. Ana je bila oseba, ki je v molitvi iskala Gospoda. Nekega dne je našla tistega, ki ga je iskala. Ko ga je našla, ga podelila drugim. O otroku je govorila vsem, ki so se veselili osvoboditve Jeruzalema. Od te vdove se lahko veliko naučimo. Spominja nas, da Gospod pride k tistim, ki ga v molitvi iščejo, in nas spodbuja, naj z drugimi delimo Gospoda, ki je prišel k nam.

Martin Hogan, Božja beseda je živa in dejavna