Milost naj bo

“Aurora Borealis, severni sij,” je rekla Anne. “Kako čudovito.” Razmišljal sem, kako bi njegovo veličastnost izrazil z besedami. Ona tega ni potrebovala. “Pusti mi čar,” je odvrnila. Spomnila me je na materin odziv na moj poskus razlage, zakaj rastlina ob zahodu dvigne svoje liste v hvalo. “Moli,” je rekla. “To je dovolj”. Dobra sporočila obeh, saj sta me poslali nazaj k viru našega lastnega – najboljšega odziva, namreč k čudenju in hvaljenju. In čudovito se ne sme nikoli podrediti nobeni besedi. Na primer, stojimo pred sončnim zahodom in rečemo: ‘Ah’, ker je to resnično trenutek občudovanja. In če že moramo poseči po besedi, naj bo to ‘milost’! Pravzaprav je bila ta beseda najboljši zaveznik sv. Pavla, ko je pisal o veseli novici, ki je bila zanj vsa milost. Podeljena je bila milostno. V tistih, ki so jo slišali, je vzbudila strune hvaležnosti. Enako je tudi Gerard Manley Hopkins poudaril, da skrivnosti utelešenja – Boga, ki je vedno onkraj nas, ki v Jezusu vstopa v naš krvni obtok – nikoli ni mogoče zreducirati na “enačbo v teologiji”. Namreč, čudenje “razburi um do stanja, ko je pripravljen, a trepeta”. Trepet.

Enako govorimo o “podnebnih spremembah” ali “globalnem segrevanju”. Ne razumemo, kaj to pomeni – razen če moramo hoditi vsak dan dlje po vodo; če smo izgubili dom; ali če smo kot rejci severnih jelenov videli, kako so naši severni jeleni padali skozi tanjši led.
Hugh O’Donnell SDB, The Sacred Heart Messenger, junij 2024