Poklic služenja

Ko gledaš duhovnika v svoji župniji, pomisli koga vidiš in ne kaj vidiš. Kdo je ta človek, ki je v nekem obdobju svojega življenja začutil klic Boga, da postane duhovnik. Ta, ki pozna negotovost, dvom in razočaranje, a tudi ta, ki mu vera prinaša zadovoljstvo, duhovništvo pa je njegova izbrana življenjska pot. Ta, ki ceni prijazno besedo in nujno potrebuje podporo tvoje molitve. Če na duhovnika gledamo kot na kaj, nam on postane funkcija, ponudnik storitev in nekaj, na kar se je treba obrniti, ko je potrebna storitev. Ko je Jezus poslal dvanajsterico, je vedel, da jih ljudje potrebujejo prav tako kot oni njih. Ta resnica ostaja nespremenjena.

Zdaj pomisli na duhovnike, ki jih poznaš, na redovnike, ki jih poznaš, in se spomni trenutkov v življenju, ki so jih preživeli s tabo. V trenutkih žalosti, žalovanja, negotovosti, strahu, bolezni, težav, pa tudi v praznovanju in veselju, kje je bil on ali ona? Verjetno je bil zelo blizu tebi in tvojim. Ko slišiš kritike na račun duhovnikov ali redovnikov, jih morda, če so iskrene, sprejmi in razumi ter sočustvuj. Ko pa meniš, da niso upravičene, lahko rečeš: “To ni bila moja izkušnja” – vsaj s tem priznaš pot izbrano pot kot odgovor na Božji klic. Jezus je namreč opazil ljudi in začutil, da potrebujejo duhovnike v svojih vrstah. Morda spregovori po maši; nasmeh, stisk roke in: ‘Hvala za to, veseli smo, da si tu med nami. Mimogrede, ta konec tedna sem molil zate.’

Vincent Sherlock, Let Advent be Advent