Upravljati svobodo

Nisem se zavedal, da je Dachau tako blizu mesta München. Iz neznanega razloga sem mislil, da se bom izgubil nekje na podeželju – izven vidnega polja in misli. Ko sem ga obiskal pa sem ugotovil, da je bilo taborišče zgrajeno v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja. Ni bilo zgrajeno za zapor določene etnične skupine, temveč vseh, ki se javno niso strinjali s Hitlerjevo politiko. To se je sčasoma spremenilo.

Ogled je bil hkrati mračen in zanimiv. Stvari, ki so mi ostale v spominu, je bilo veliko, a enega dela ogleda ne bom nikoli pozabil: ko je vodnik opisal zadnje dneve, ko so nemški vojaki zapustili taborišče, zapornike pa pustili na njihovih ležiščih. Ko so zaporniki izvedeli, da so vojaki odšli, so želeli zapustiti taborišče, a zavezniški častniki, ki so bili odgovorni zanje, so vztrajali, naj ostanejo tam, kjer so. Čez nekaj dni so zavezniške enote našle pot v taborišče in zapornike osvobodile. Vojaki so bili pretreseni nad tem, kar so našli.

Poveljniki zavezniških taborov so imeli prav. Če bi se ujetniki takoj odpravili na odprto, bi lahko umrli ali pa bi jih napadle napredujoče enote, ki od daleč ne bi vedele, kdo so ti ljudje, ki se jim približujejo.

Nekaj časa sem obstal v tišini, saj je bil ogled skoraj pri kraju. Neki tihi glas je prodrl v mojo dušo in rekel: “Velikokrat je težje obvladati svobodo kot ujetništvo.” Ta tihi glas in podoba tistega zaporniškega taborišča sta se mi vrnila ob številnih priložnostih, ko sem se soočal s spremembami, novimi izzivi in priložnostmi.
Alan Hilliard, Potopiti se v življenje: 40 razmišljanj za krhko Zemljo