V večje dobro

V individualistični kulturi se morda bolj kot kdajkoli prej učimo iz lekcije Kristusa Kralja. Smo varuhi svojih bratov in sester. ‘Živimo v senci drug drugega’, kot pravi irski pregovor. Četudi je neodvisnost dobra, je soodvisnost še večje dobro – prijazno srce in odprta roka. Stiska vojnih beguncev je dobro dokumentirana, a obstajajo še dvomljivci, ki nasprotujejo. Irska runa o gostoljubnosti pravi:

Včeraj smo videli tujca.
V jedilnico smo dali hrano,
v pitnico pijačo,
v poslušalnico glasbo.
In s svetim imenom troedinega Boga
smo bili blagoslovljeni mi in naša hiša,
naša živina in naši dragi.
Kot pravi škrjanec v svoji pesmi:
Pogosto, pogosto, pogosto gre Kristus
v podobi tujca.

To seveda ni značilno samo za Irsko, saj številne kulture instinktivno vedo, da moramo spoštovati srce tujca. Moramo priznati, kako zelo je ta oseba podobna nam, moramo se spomniti človeškosti vsake osebe. Sprejemanje tujca blagoslavlja nas in pomaga prejemniku naše gostoljubnosti.

V Božji družini ni tujcev, temveč nekaj takega kot sorodniki. Sorodstvo je uresničitev Božjih sanj. Gre za to, da si predstavljamo krog sočutja in si nato predstavljamo, da nihče ne stoji zunaj tega kroga. Kajti vse, kar storite z ljubeznijo, ima večno vrednost.

Danes nam Kristus Kralj pravi: “Kar storite za druge, storite zame.”

Tom Cox, The Sacred Heart Messenger, november 2023