Jn 14,1-12

1»Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! 2V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če ne bi bilo tako, ali bi vam bil rekel, da vam grem pripraviti prostor? 3Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. 4In kamor jaz grem, poznate pot.« 5Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« 6Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. 7Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.«

8Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.«9Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: ›Pokaži nam Očeta.‹ 10Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela. 11Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. 12Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.


Refleksija on Jn 14,1-12

Navdih - 2026-05-03 Dnevna molitev

To zgodbo se velikokrat izbere za pogrebne liturgije, saj mnogim prinaša tolažbo. Ko je Jezus govoril skupini, navzočih ni zlahka prepričal. Tomaž mu je rekel, da ne pozna kraja, kamor je Jezus govoril, da gre. Kako naj torej pozna pot? Filip je trdil, da bi mu bilo dovolj, če bi mu Jezus pokazal Očeta. Odpusti nam za trenutke, ko nam primanjkuje zaupanje in/ali prepričanje.