Lk 2:22-35
22Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, 23kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, 24in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka.
25Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. 26In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija., 27V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, 28ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel:
29»Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, 30kajti moje oči so videle tvojo rešitev, 31ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: 32luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«
33Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. 34Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, 35in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«
“Copyright © 2021 National Council of Churches of Christ in the United States of America. Used by permission. All rights reserved worldwide.”
Refleksija on Lk 2:22-35
Navdih - 2025-12-29 Dnevna molitev
V naši božični zgodbi in molitvi se vedno pojavljajo nove osebe. Danes imamo Simeona, ki veruje obljubi, da ne bo umrl, preden bo prvič zagledal Kristusa. Vsak dan se odpravi v tempelj in potrpežljivo čaka. Nekega dne, ko je že skoraj obupal, je na prašni cesti zagledal ženo. Sedela je na oslu z dojenčkom v naročju. To majhno druščino je vodil Jožef. Simeon se je približal in nekako spoznal, da je to trenutek, po katerem je tako hrepenel.
Kako je vedel? Kako je imel vero, da je še naprej veroval? Tega iz besedila ne spoznamo. Sami moramo to razumeti.