Lk 24:1-12

1 Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu. S seboj so nesle dišave, ki so jih pripravile. 2 Kamen so našle odvaljen od groba 3 in stopile so noter, a telesa Gospoda Jezusa niso našle. 4 Ko so bile zaradi tega zbegane, sta nenadoma stopila k njim dva moža v sijočih oblačilih. 5 Prestrašile so se in povesile obraz k tlom. Ona dva pa sta jim rekla: “Zakaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen. 6 Spomnite se, kako vam je govoril, ko je bil še v Galileji: 7 ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹« 8 Tedaj so se spomnile njegovih besed. 9 Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim. 10 Bile pa so: Marija Magdalena, Ivana, Marija Jakobova in z njimi še druge žene, ki so to pripovedovale apostolom. 11 Toda tem so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli. 12 Peter pa je vstal in stekel h grobu. Sklonil se je in zagledal samo povoje. Nato je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo.


Refleksija on Lk 24:1-12

Navdih - 2025-04-19 Dnevna molitev

Prva velika sobota je bila za Jezusovo mater in njegove učence gotovo pretresljiv dan tišine. V judovskem pojmovanju je bil konec človeka pokazatelj, kako je živel. V Knjigi modrosti 2,16 beremo: “Hvali se, da je Bog njegov oče … poglejmo, kaj se mu bo zgodilo na koncu.” Ustavimo se nekaj časa v molitvi z Marijo in apostoli, z njimi čutimo otožnost in pripravimo se na velikonočno nedeljo.