Mr 16:1-7
1Ko je minila sobota, so Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. 2Prvi dan tedna so šle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo. 3Med seboj so govorile: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« 4Ko pa so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik. 5Stopile so v grob in zagledale mladeniča, ki je sedèl na desni strani, ogrnjen z belim oblačilom, in so se zelo začudile. 6On pa jim je rekel: »Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili. 7Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: ›Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.‹«
“Copyright © 2021 National Council of Churches of Christ in the United States of America. Used by permission. All rights reserved worldwide.”
Refleksija on Mr 16:1-7
Navdih - 2024-03-30 Dnevna molitev
Pomislimo na pogum teh žensk, ki so se odpravile k Jezusovemu grobu. V strahu, obupu in razočaranju od dogodkov, ki so se zgodili, so vsi učenci pobegnili. Toda te ženske so nekako še vedno želele ljubiti Jezusa in mu služiti – tudi v smrti, ko se je zdelo, da je vsega konec … Zgledujmo se po tej majhni skupini žensk, ki so tako zelo ljubile Jezusa. Na koncu niso bile razočarane, saj so bile prve, ki so slišale, da je Jezus vstal, četudi se je to zdelo nemogoče!
Kakšen je bil ta dan za Marijo, Jezusovo mater? Prerokba o meču žalosti, ki je prebodel njeno srce, je postala resnična (Lk 2,34-36). Zanjo je moralo biti nepredstavljivo boleče, ko je videla, kako so grdo ravnali z njenim ljubljenim, sočutnim in ljubečim sinom, in kako on trpi… Naj nam Marijina zvestoba, s katero je ostala do konca Jezusu ob strani, daje moč. Naj zaradi nje ne pozabimo na velike dogodke, ki so se morali zgoditi in ki so Marijo utrdili v globoki veri in zaupanju, celo ob smrtni uri.