Mt 14:22-36
22In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice.23In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. 24Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. 25Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. 26Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. 27Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!«
28Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.«29On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. 30Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« 31Jesus immediately reached out his hand and caught him, saying to him, “You of little faith, why did you doubt?” 32Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« 33In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal.
34Ko so se prepeljali na drugo stran, so prišli na kopno, v Genezaret. 35 Ljudje tistega kraja so ga prepoznali. Poslali so po vsej tisti okolici in privedli predenj vse bolnike. 36Prosili so ga, da bi se samo dotaknili roba njegove obleke, in tisti, ki so se ga dotaknili, so bili rešeni.
“Copyright © 2021 National Council of Churches of Christ in the United States of America. Used by permission. All rights reserved worldwide.”
Refleksija on Mt 14:22-36
Navdih - 2026-08-03 Dnevna molitev
Vedel si, Gospod, da je nevarno, če izgorevamo. Zato si poskrbel za čas in prostor obnove – ne le zase, temveč tudi za svoje vernike. Spomni nas, naj bomo tudi mi enako preudarni; naj najdemo hrano za telo in duha za tiste, ki jo iščejo pri nas.
Spominjam se trenutkov v svojem življenju, ko so se valovi zdeli zelo divji. Takrat se mi je zdelo, da je edina razumna rešitev – nemudoma prositi za pomoč. Zbudil sem se sredi noči in ugotovil, da imam roko dvignjeno v zrak, medtem ko sem sam sebe slišal kričati: »Reši me, Gospod, sicer se utopim.« Takrat sem bil zelo hvaležen. A hitro sem pozabil, da si bil ti tisti, ne jaz, ki me je rešil. Če se to ponovi, prosim, bodi znova tako velikodušen.